Ab Ovo

Danes sem med pospravljanjem sobe odkril Queneauove Vaje v slogu. Saj veste - tista zabavna knjižica, kjer je isti dogodek napisan v različnih knjižnih zvrsteh. Ob tem sem dobil kratkočasno idejo (priznam, dolgčas mi je), da bi nekaj podobnega poskusil tudi sam - s to razliko, da bi dogodek pripovedovali različni osebki (v mojem primeru je razlika v subkulturi, ni pa nujno). Nastalo je tole:

Dogodek: Na križišču v centru mesta sta se popoldne zaletela dva avtomobila. Črni BMW je speljal čez rdečo luč in se zaletel v bok prav tako črnemu Mercedesu, ki je speljeval čez zeleno. Oba lastnika vozil sta kljub trku ostala nepoškodovana. 40-letni lastnik Mercedesa je stopil iz vozila in takoj poklical policijo ter nato od 35-letnega lastnika BMW-ja zahteval zavarovalniške kupone. Ko lastnik BMWja ni hotel izročiti kuponov je nastal prepir, ki pa se je polegel, ko je prišla policija.

Alternativec: Dva hlapca kapitalizma sta se danes pred mano s svojima vozečima pločevinama zaletela drug v drugega. Če bi se vozila s kolesi, se to ne bi zgodilo. Hlapiča zelencev sta bila očitno nepoškodovana, ker sta po krešu v svojem “money-grabbin’” načinu govora nekaj vpila drug na drugega. Bolnica. Nato so prišli izterjevalski sužnji kapitala v modrem in začeli miriti jezna hlapiča. Bila je čista Amerika. Žalostno kako se globalizacija pri nas že kaže na vsakem koraku. Georgu Bushu, tej zastavonoši nepravičnega, gnusnega kapitalizma se mora sladko smejati. Danes zvečer ga grem malo popivat na Metelkovo…

Reper: Prpizdi en modelček z bemflom v križišče in se poč v enga modela z meco. Na hard bejbi. Oba rajda sta bla čist hudo spimpana, no shit. Kreš je biu kr ornk, sm najprej mislu, da je šou že kdo under da ground alpakej. Enivej, prleti modelček iz mece vn in začne neki pizdit na unga, un je pa tud nazaj laju. O šit, sm pomislu, sej to je tko kt 2pac in Biggie, ne se jebat. Sam če bi model v moj rajd tko prletu, bi jst uzeu moj gun (če bi ga meu) in bi wenkstrja fakin zluknu. Drive-by style bejbi, fo sho! Če pa lih ne bi meu guna, bi pa z modelčkom en freestyle udarla in un k bi zmagu (jst) bi dubu rajd, pa še njegovo lubico, know what i’m sayin? No, na konc so pršli še madafakin kopsi, zato sem udaru begeto, ker vsi vemo da hejtajo nas rap bradrje.

Emo: Hodil sem iz šole. Bil sem depresiven in žalosten. Nihče me ne razume. Na tistem sivem, morečem parkirišču se je zgodila huda prometna nesreča. Dva avtomobila (oba črna kakor globoko brezno obupa) sta neusmiljeno priletela drug v drugega. Nesrečna človeka sta bila sicer okej, a po vpitju sodeč sta bila globoko razočarana nad svojima zgrešenima življenjema. Grozno. Tako ali tako se nikoli ne zgodi nič dobrega. Lajf je en navaden, obupen šit. Ne vem kako to, da nas emote nihče ne razume. Saj smo vendar edini, ki smo spoznali, da je prava barva življenja črna. Kakor barva avtomobilov, ki sta se zaletela. Ob tem sem se tudi spomnil, da mi je zmanjkalo črne barve za lase. Za eno barvanje je porabim cel hektoliter, saj imam tudi to nesrečo, da sem naravno blond. Katastrofa. Najnesrečnejši med nesrečnimi. Pa tudi britvic mi je zmanjkalo. Obup. Ob spremljavi teh temnih misli, sem postal še bolj žalosten in depresiven kot pred nesrečo.

P.S. Najbolj zabavno bi bilo, da si tudi vi izmislite “videnje” tega dogodka skozi oči druge osebe (ni nujno da je razlika samo v subkulturi kakor pri mojih) in ga tukaj objavite, da dobimo čim več kratkočasnega branja. Pozdrav,

QUINTUS

Ta objava je nekakšen epilog prejšnji (Špeha ne maram), ki je dvignila precej črnega prahu. Še zmeraj trdim, da večina od komentatorjev in blogovskih kolegov, ki so si na vse kriplje prizadevali raztrgati moj prispevek, ni prebrala celotnega teksta ali pa je spreobrnila njegov pomen svojemu komentarju v prid. To me ne moti dokler je še v mejah okvirjev zastavljene teme. Je eden od razlogov, zakaj blog sploh pišem - enako kot strinjajočih, se veselim tudi tistih komentarjev, ki moje trditve argumentirano demantirajo, ker sem mnenja, da lahko moj blog s tem kvečjemu obogatijo.

Motijo pa me osebne žalitve, ki s prispevkom ali z debato, ki se je ob njem razvila, nimajo veze. Ne motijo me zaradi tega, ker bi bil zaradi njih prizadet ali užaljen, ampak zaradi tega, ker preprosto smetijo. In hkrati sprožajo verižno reakcijo. Avtorji omenjenih komentarjev bi radi sodelovali v debati, vendar praviloma nimajo kaj povedati. Najlažje je tako napisati kakšno mastno na avtorjev račun in dobili bomo pozornost kakršne nam še tako intelektualno-duhovnih resnic poln komentar ne bo prinesel.

Glavna tema mojega prispevka ni bila enosmerno, načrtno žaljenje določene skupine ljudi in to tisti, ki so ga res prebrali tudi vedo. Največji paradoks je v tem, da so bili tisti, ki so mi domnevno žaljenje najglasneje očitali, prvi v vrsti, ko se je bilo treba spraviti na najnižji možen nivo “kurcanja”. Sladka ironija mi tukaj ni ušla.

Zatorej vas, dragi blogerji, svarim s kom se bratite oziroma koga spustite v svojo blogersko skupnost. Nazadnje, ko sem preveril komentarje na zadnjem prispevku sem bil namreč oklican za: nestrpneža, reveža, nikakvega suhca, Ljubljančana (ena izmed ljubših!), neuspešneža, zakompleksanca, fanatika, histerika, vosla, kretena, itd. Quintus je tako v hipu postal blogovski “bad guy.”

Nedolžne ovčice, pazite se me….

(če pomotoma zatavate na mojo stran, si z rokami hitro pokrijte oči!)

LP,

QUINTUS

Včeraj sem šel prvič v vodno mesto Atlantis. Bazenov, toboganov in kar je še takih reči praviloma ne maram, ker imam občutek, da ljudje v vodo urinirajo ter se hodijo vanjo umivat. Trapasto, vem, ampak tako je. Tokrat pa me je nekdo ujel na dano obljubo in tako nisem imel izbire.

Najprej sem bil presenečen sam nad seboj, saj sem zaplaval v bazenu in se celo spustil po toboganu, ne da bi se bal, da mi bo zatem kaj odpadlo. Najbrž je pripomoglo to, da je Atlantis res dostojno uštiman. Nato sem se odpravil v “deželo savn”, zaradi česar se me je sploh dalo privleči v Atlantis. Savne so v vdonem mestu raznolike in na nivoju. Šel sem v tri različne (kakor je treba sem se po vsaki najprej potopil v bazen z mrzlo vodo, nato pa se spočil v bazenu s toplo). V tej uri in pol, kolikor sem preživel v deželi savn, sem si lahko dodobra ogledal njene obiskovalce - nekoliko perverzno sicer, po drugi strani pa si res ne mislim nalomiti vratu z več kot enournim, mutastim buljenjem v strop.

Takoj sem opazil, da je bila večina mojih sodeželanov mladih. Žal pa sem trnutek kasneje tudi opazil, da je bila večina teh mladih zašpehanih. Konkretno zašpehanih.

Morda je bilo naključje. Morda je uletela skupina, ki je imelam program za hujšanje v savni. Morda…..a dokaj neverjetno.

Do špehnatih nikoli nisem gojil nobenih simpatij. To so ljudje, ki svojega telesa očitno ne marajo. Ki žrejo brez kontrole in nič ne migajo. Ki se jim ne da ali pa mislijo, da je itak brezveze premakniti svojo lenuharsko perdo. Da je čisto okej, da je tvoje telo ena velika, brezoblična, maščobna masa. Do takih (in to je večina debelih) pač ne morem biti kdove kako empatičen. In ne razumite me narobe. Ljudje naj seveda živijo tako kakor jim paše in nihče se v njihov način življenja nima pravice vmešavati ali jih siliti naj se spremenijo. Vendar pa to ne pomeni, da si o tem ljudje ne smejo ustvariti svojega mnenja ali da morajo to podpirati, nikakor. Poleg tega dvomim, da so debeli ljudje tudi srečni. Kakorkoli staromodno se že sliši, verjamem v reklo zdrav duh v zdravem telesu.

In preden me dalje obtožite nestrpnosti do debelih, naj pristavim, da se zavedam, da imajo nekateri bolezenski tip debelosti. Vem tudi, da imajo nekateri izjemno počasen metabolizem, zaradi česar se jim maščoba ultra-hitro nalaga na telesu. Prav tako je razumljivo, da se po 40. letu hitreje širiš. Vsi ti so iz mojega sestavka izključeni. Vsi ti so manjšina.

Večina, o kateri je govora, pa so ljudje iz Atlantisa. Mladi in zdravi, a zanemarjeni in debeli.

Naslednji očitek, ki bi lahko letel name je ta, da imamo različnie konstitucije. To je seveda res - nekateri kljub temu, da nimajo odvečne prtljage izgledajo robustnejše in vice versa. Vendar tudi to ni razlog za nemarno kopičenje sala. Tudi pri ljudeh, ki imajo zgoraj omenjeno konstitucjo, se takoj (sploh pa v savni) vidi, kaj je mast in kaj ne. Ne mislim, da morajo vsi ljudje imeti “popolne” postave z naslovnic Cosmotov in Men’s health-ov. To je druga, zapretiravana plat kovanca, ki ljudi sili v nenaravne diete, plastične opreacije in sistematična stradanja. Tudi to je enako nedopustna slika. Vendar pa je to slika, ki se prodaja predvsem debelim ljudem. Ljudem, ki jim želijo prodati to ali ono čudežno dieto ali vadbo (ki nikoli ne deluje). Ki jim obljubljajo radikalno spremembo čez noč in to brez vloženega truda. In ker nič od tega nikoli ne deluje, ljudje pa ostajajo pri svojih navadah, kupujejo naprej. Kupujejo nove orbi treke, nove revije in recepte, kupujejo plastične operacije itd., itd. Debeli potrošnik je hvaležen potrošnik. Kupil bo domala vse in že vnaprej vedel, da nič od tega ne deluje - zato bo kupoval še naprej.

Izlet v Atlantis mi je odprl oči in mi pokazal realno stanje. Da postajajo mcdonalds postave tudi pri slovenskih mladih realnost. Da je logika - “nič hudega, če se zanemarim in postanem zavaljen, saj bom potem kupil top-shop šaro in v hipu shujšal,” prava podoba v glavah današnjih najstnikov.

V glavi mi poje odstavek iz Luhrmannove pesmi Wear Sunscreen: ˝Take care of your body - it’s the greatest instrument you’ll ever own.˝ Ampak danes to ni več kul.

Ricki Lake in pujsasti Amerikanci so očitno zmagali nad šibko slovensko samozavestjo… LP,

QUINTUS

Kakorkoli se mi zdijo neumestne obscene fore načeloma preveč poceni za objavo, se tokrat ne morem upreti. Torej dragi blogerji, this year go easy on Santa, da ne bo spet omagal:

PA VESEL BOŽ’Č VSEM SKUPAJ!

QUINTUS

Pravijo, da živimo v najliberalnejši dobi, ki spodbuja individualizem na vseh področjih in plasteh človekove osebnosti. Seveda je to nebuloza. In to čista. Človeškega ukalupljanja in stereotipiziranja se ne da zanikati, kaj šele ukiniti, saj predstavlja dobršen del naše kognitive zaznave. In čeprav bi pričakovali, da se z napredujočo “liberalizacijo” predsodki premosorazmerno manjšajo, temu ni tako. Doba se sicer res spreminja, predsodki pa seveda ostajajo - oziroma se namesto že obstoječih ustvarjajo novi.

Sam to doživljam na čisto nepomembnem, vsaj zame obskurnem področju - pri avtih. Ti me namreč niso nikoli niti najmanj fascinirali. Nanje sem vedno gledal kot na kup sicer tehnično zanimivega, a vizualno neimpresivnega pleha s štirimi gumami in nekaj stekli. Čeprav mi bo prenekateri oboževalec pločevine oporekal, trmasto vztrajam pri svojem. Avto je pač avto in kot tak ne dopušča ravno velike kreativne svobode.

Kakorkoli že, to nenavdušenje me spremlja že od majhnega. Ko so se drugi dečki iz vrtca (in kasneje osnovne šole) pogovarjali o formulah, kamionih in “bagrih”, sem sam strmel v zanimive vzorce na stropu in čakal, da bo tema prešla na kaj drugega. In če so mi vrtčevski kolegi to še oprostili, so njihove starejše različice kar se kolesnikov tiče izrazito antiliberalne . Tako sem sedaj, ko v moški družbi pade debata o avtih jaz pa se po vrtčevski navadi zazrem v strop, vedno (nalašč) deležen vprašanja: “A tebe pa avti čisto nič ne zanimajo?” Ob mojem nikalnem odgovoru najprej nastane neprijetna tišina, ki ji sledi par očitajočih pogledov in stisnjenih ustnic. Kolegi mi želijo na subliminalnem nivoju povedati, da sliki The moškega ne ustrezam. V nihovih očeh sem nekakšen nepopolni dedec. Manjka namreč tisti del, ki se navdušuje za pločevino. Sam se temu često nasmejim in pogostokrat celo sam načnem dotično temo, saj me vedno drugačne reakcije negodovanja s strani prijateljev odlično zabavajo.

Vendar pa bistvo povedanega ni enako zabavno. Če zna biti že tako nepomembna stvar kot so avti temelj za (sicer neškodljivo in nenamerno) označevanje in delitev na “naše” in “tiste”, kako naj potem verjamemo, da se negativno stereotipiziranje ob razlikah kot so spolna usmeritev, veroizpoved, rasa itn. manjša?

Bottom line je enak kot na začetku - tehnološki napredek seveda ne more zmanjšati števila predsodkov. Eno z drugim pravzaprav sploh nima veze. Gre za individualen proces, ki ga more vsak posameznik opraviti pri sebi. Začnite z moškimi, ki se ne zanimajo za avte…

LP,

QUINTUS

V torek so me zopet prosili naj pazim mojega malega prijatelja Maja. Njegova mama je samohranilka, drugače pa vražje pametna gospa z izredno uspešno kariero v farmaciji. In ker ji časa stalno primankuje, rabi pri otroku vso pomoč, ki jo lahko dobi. Kot njun znanec zato velikokrat odigram vlogo varuške. Mali je star 6 let in je nabrit kot kak mali hudič, zato ni z njim nikoli dolgčas in me delo pravzaprav veseli.

Maj si je torej v torek zaželel sprehoda po mestu. “Rad bi videl kako je okrašeno…pa bonbone mi boš kupil, če bom priden a ne?” je rekel. Pa sva šla.

In tako jo kolovativa po Ljubljani. Mali in veliki otrok. Maj me zabava s pesmicami iz šole in se vidno veseli božičnih praznikov. Smreka na Prešernovem trgu mu je všeč. Lučke so mu všeč. Okrašena Ljubljana mu je všeč.  Zavijeva na Čopovo, kjer v Krašu nabaviva veliko bonbonov. Mali žari. In ko že mislim, da ne bi mogel biti bolj vesel, mali v navalu ekstatične radosti zavpije: “Poglej, božiček!”

In res. Po čopovi navzdol jo maha možic v značilni rdeči obleki in z belo brado. Čez rame ima oprtano malho v roki pa zvonec. Ko je videl malega se je takoj nameril k nama.

V hipu je bilo jasno, da je pod kostumom mladec brez najmanšega smisla za delo z ljudmi, kaj šele otroki. ”Kaj si pa ti želiš za božika?” je naveličano vprašal malega. In ko mu je Maj hotel odgovoriti, je božiček vzel bonbon in mu ga stisnil v roke da bi ga kar najhitreje utišal. Hitro se je posvetil meni. Iz svoje “pravljične” malhe je začel vleči razne kupončke, prospekte in prodajne kataloge, zraven pa je kot navita ura drdral o raznih popustih. Mali je samo nejeverno buljil v “božička.”

Nisem hotel vzeti njegovih trapastih katalogov, zato sem rekel: “ne hvala!” in že nekoliko jezen začel vleči malega stran. Božička pa to sploh ni zmotilo! Obrnil se je k malemu in začel njemu vsiljevati svoje kupone! “Ti lahko očka kupi očala s popustom, potem pa gresta še na pico, vama bo božiček zrihtal popust…” je neumorno blebetal. Stemnilo se mi je pred očmi.

Kar videl sem se že kako udriham po božičku, ga davim in mu zvijam ude. Višek!! Da ti gredo takole sredi decembra  otroka moriti s svojimi bedastimi izdelki in popusti! Včasih smo vsaj sami odkrivali, da božička ni, zdaj to eno od redkih fantazij, ki je otrokom še ostala (poleg ninja želv, ki bojda živijo v kanalizaciji), rušijo gnusni prodajalci preoblečeni v božičke. In to kar sredi ulice! P**** jim m*******!

Preden bi se mi dokončno utrgalo in bi se na božička res spravil s pestmi, sem malega dvignil, ga  iztrgal neutrudnemu božičku in ga odnesel dalje. Hotel sem mu vsaj zakričati “kreten!”, a sem si zaradi malega v zadnjem hipu premislil.

Ta me je nekaj časa samo gledal nato pa je rekel: “To je bil pa čuden božiček. Men se zdi, da ni bil taprav, a?”

“Kje pa!” sem zamahnil z roko. Mahnila sva jo dalje.

Vso pot do doma pa sem v mislih še vedno tolkel po božičku iz Čopove…

 LP,

 QUINTUS

Med eno od glavnih metroseksualnih for sodi ta, da naj bi se moški bril pod pazduhami, po jajcih in po prsih (če tam dlake sploh ima, seveda). In če prvi dve opciji še razumem, ker pripomoreta k boljši higieni (in bojda tudi k, vsaj na videz, razkošnejšemu imetju) mi je tretja čista uganka. Pravzaprav je ravno obratno od tistega kar si želim. Naj pojasnim.

“Ljubavni tepih” se mi je od nekdaj zdel pojem snovne moškosti, sestavni del moške identitete. In to tudi je. Je tisti sekundarni spolni znak, ki je, tako kot brada, lasten samo moškim. Ki nakazuje določeno stopnjo barbarskosti, živalskosti in ubijalskosti. Ki naključnemu, vsiljivemu opazovalcu sporoča :”You see the chest hair buddy? That means bussiness.” Vsi moji otroški junaki, ki so bili tapravi zajebanci, so imeli poštenega ljubavnega: James Bond, Han Solo, Wolverine, Scarface. In že kot otroku se mi je zato zdel super-kul. To je bila ena izmed tistih stvari, ki so iz fanta naredile “dedca”, vsaj v vizualnem smislu. In od takrat se ni prav nič spremenilo. Ljubavni se mi kljub sovražni propagandi zdi super-kul še danes.

Vendar v teh časih ljubavnemu ni lahko - za moškega je namreč moderno, da je malo bi ali malo gej. Heteroseksualci (sploh tisti z ljubavnimi) so na smetišču zgodovine. In če nisi niti bi niti gej je bolje, da si vsaj čimbolj aseksualen, androgen ali feminilen - skratka karkoli, samo moški (in vse kar spada zraven) ne. Moškega je dandanes treba namazati s kremico, ga pobriti, politi z brilijantino, nadišaviti in vtakniti v dizajnerske cote, da je sploh čemu podoben. To je podoba “kao” modernega, uspešnega dedca, ki pa se hitro širi.

Sam menim, da tej umetni podobi najbolj nasedajo ženske. Ženske, ki ne vedo, kaj se skriva pod površjem te načrtno gojene, marketinške iluzije. Ženske, ki jim kot populaciji, ki je najradodarnejši potrošnik, to podobo moškega oglaševalski aparat neprestano in dokaj uspešno vsiljuje. Ki ne vedo ali pa se ne zavedajo, da je bil taka podoba moškega ustvarjena zato, ker pač prinese največ dobička.

Še hujši od žensk, ki moške silijo naj se “urihtajo (- to vključuje britje tepiha)”, pa so tipi, ki to res počnejo. Ki so popustili tržni propagandi in si ne upajo biti to kar so. Ki jih ljubavni sploh ne moti, a si ga brijejo zaradi pritiska. Za moje pojme čisti revčki in totalno anti-kul.

Ne razumite me narobe. Nisem za tisto arhaično sliko dedca, ki debel, smrdeč in zanemarjen sedi pred kavčem, vpije na ženo, mlati otroke in veseljači po gostilnah. Daleč od tega. Vendar pa tudi nisem za drugo (zgoraj omenjeno) skrajnost. Sem zato, da se moškemu pusti, da je to kar je - ne pa da je moderno, kul in sploh zaželjeno, da se pretvarja, da je nekaj kar ni in da to vključuje zanikanje svoje spolne identitete. In sem spada tudi britje ljubavnega.

In tega ne dam. Pa če sem zadnji na svetu. Pri osemnajstih mi je začel po malo rasti in bil sem blazno ponosen na vsako kocino, ki je tam pognala. Zdaj pri dvaindvajsetih ga sicer je nekaj, vendar še vedno ne toliko kot bi si želel. Ampak mislim (oziroma upam) da še vedno raste.

Britje torej ne pride v poštev in tukaj drage dame (prihodnje punce, žene itd.) ne jebem žive sile. Pa če me prosi sama Angelina, bo še zmeraj ne (”prsežm!”)…

To je izvir moje moška sile, mojega moja. To je my precious, če hočete.

In odstraniti si ga ne dam.

Ker sem tip in me tega ni sram.

Ker se cenim…

Ko sem oni dan malo stikal po blogosu, sem naletel na konkretno število blogov, ki nosijo v naslovu nekaj podobnega kot: “Jojmene zopet sem sam(a) za božič, konec me bo!” ali pa : “KAKOBOMPREŽVEUBOŽIČČESMPASAM!” itd, itd. Tukaj je treba poudariti, da ne gre za ljudi, ki so resnično sami (torej brez družine ali prijateljev) ampak za jadikovalce, ki so nesrečni, ker so ob času starega belega bradača slučajno brez partnerja. Ne bi se spuščal v psihološke profile ljudi, ki sami s saboj ne morejo zdržati niti trenutka. Ki rabijo partnerja, da jim osmisli svet okoli njih. Vsi jih poznamo, vsi smo jih že srečali, vsi smo že bili (ali pa smo še) eni izmed njih. Priznam, tudi mene je včasih stisnilo, ko sem za praznike videl pare, ki v popolni harmoniji stopicljajo okoli božičnih stojnic. Vendar je za večino izmed nas  bolestna potreba po partnerju zgolj prehodna (ponavadi najstniška) faza, ki jo moramo doživeti zato, da se je v prihodnje izogibamo v širokem loku.

Nekateri pa v njej tudi ostanejo. Moj prijatelj Tom sploh ne želi biti sam. Nikoli. “Če sem sam, mi nekaj manjka in vse bom naredil, da ne bom več sam,” pravi. Najbrž ne bo nikogar presenetil podatek, da ima Tom kljub svojim rosnim 22. letom za sabo okoli deset zvez -  večina jih je bila bolj klavrnega roka trajanja in še klavrnejšega konca.

Kakorkoli že, sam sem lanskoletni božič preživel s svojo (bivšo) punco. In bil sem tečen, znerviran in vsega sit. Veza je bila utrujajoča in naporna. V slabem smislu.  Praznike sem preživel z njo, a z mislimi sem bil drugje. Božič in novo leto sem želel praznovati po lastnem okusu, brez nadležnega partnerja. Saj ne, da je bila slaba punca, samo želel sem si biti sam in ne izgubljati potratnih količin energije za prilagajanje in skupno dogovarjanje glede vsake malenkosti. Kmalu po praznikih sva se razšla…

Letos pa sem za novoletne praznike samski. In počutim se odlično. Berem knjige, gledam filme, žuram -  skratka preživljam čisti “quality-time” sam s seboj. Nič nepotrebnega dogovarjanja, planiranja, prilagajanja. Vse je kul. Vse je tako kot sem si zamislil.  Popolni prazniki. In tako se letos, ko jo mahnem v mesto, ob pogledu na harmonično idilo, ki jo ustvarjajo zaljubljeni decembrski parčki, zgolj privoščljivo nasmehnem…

Zato vsi nesrečniki, ki v grozi vijete roke proti nebu, ker ste samski, nehajte s svojim početjem in se mi pridružite v novi novoletni idili podnaslovljeni: KOLKJECARSKOLETOSZABOŽIČKSMSAMSKIJEBENTIŠ!

 LP,

QUINTUS

P.S. Lahko tudi naredimo žurkico za samske (parom vstop prepovedan), kjer bo dovoljeno pecanje, ne pa tudi sklepanje novih zvez:)

Moja dobra prijateljica Petra mi zadnje čase pogosto jamra o tem, kako nezadvoljna je s svojo postavo. Predvsem s prsmi. Zdijo se ji premajhne, celo nikakve, pravi. Punca je luštna in seksi kot sam vrag, tipov se mora otepati. To ji tudi dopovedujem, ampak efekta ni. Premajhne so in pika. “Kaj to pomeni premajhne?” vprašam. “Pač - ne dovolj velike. Kot da jih ni, razumeš. To ni estetsko, niti seksi. Zaradi njih se ne počutim tako dobro, kot bi si želela. Tako preprosto je to,” odvrne. Najhuje pr vsem skupaj je to, da ne govorimo o kaki zafnani kokoški, ampak o izobraženi mladi dami, ki ima na žalost probleme s samozavestjo, ki jo očitno obremenjujejo. Zato že dalj časa razmišlja o lepotni opreaciji. O “boob job-u”. Sam jo na vse kriplje prepičujem naj tega nikarte ne stori, ampak bitko (zaenkrat) več kot očitno izgubljam.

Morda se kdo čudi, da prijateljice ne podpiram v njeni nameri. To ne počnem zaradi tega, ker ji ne bi privoščil večje samozavesti, ki naj bi jo s tem pridobila. Prav nasprotno. Menim, da imam za svoje stališče argumente, ki bi morali prepričati vsakega človeka s trohico delujočih sivih selic. Vendar pa se ljudje pri težavah, ki se tičejo njihovega izgleda pač obnašajo iracionalno, impulzivno ter zadeve pred odločitvijo pogosto slabo premislijo.

Prvo vprašanje, ki se mi ob njeni odločitvi poraja je naslednje - ali bo z opreacijo resnično pridobila na samozavesti? Vsak, ki je kadarkoli vsaj od daleč povohal kakšen učbenik o psihologiji, vam bo znal povedati, da se človekova samozavest gradi predvsem na posameznikovem samopotrjevanju, ki ga le ta vzpostavlja skozi zgodovinio svojega duševnega razvoja. Gre za podoben proces kot pri vzpostavitvi zdravega imunskega sistema. Če je samozavest (ali odnosno imunski sitem) poškodovan/a, je treba najprej poiskati vzroke za porušeno ravnotežje in ga nato s pomočjo zdravljenja postaviti nazaj. Površinska odstranitev posledic morda deluje nekaj časa, vendar je dolgoročno čisto nekoristna. To je približno tako, kot da bi rakavemu bolniku odstranili nekaj površinskih tumorjev, ne bi pa zdravili bolezni na notranjih organih. Gre za poenostavljeno razlago, vendar je smisel isti . Ljudje, ki si dajo določeno stvar “popraviti” so nekaj časa sicer zadovoljni, vendar kmalu najdejo kaj drugega, kar zopet postane center njihove nesamozavesti.

Velik paradoks plastičnih operacij je v tem, da si jih ponavadi delajo ljudje, ki jim v estetskem smislu prav nič ne manjka. Najbolj očitne žrtve tovrstnih posegov so razne medijske zvezde, ki pred posegom veljajo za ideal lepote. Zaradi pritiskov medijev, trdega kruha v poslu in napadov na njihovo osebno integriteto pa si dajo “to in ono” popraviti. Nemalokrat se to vleče v nedogled kar rezultira v zmazkih tipa Jackson ali Pamela Anderson. Močno dvomim, da so to srečni ljudje z zdravo samozavestjo, ki je posledica lepotne operacije.

Naslednji vidik porblema plastičnih posegov je družbeno širše pogojen. Ideal ženske lepote v današnjem svetu je vsem znan. Dnevno smo iz vseh možnih medijev obstreljevani s podobami vizualno “popolnih” žensk, ki naj bi bile suhe, polnih ustnic, majhega nosu, velikih prsi, dolgih nog itd. In plastične operacije nudijo “korekturo” ki naj bi nezadovoljne ženske pripeljala čim bližje ustoličenemu idealu. Hkrati pa tovrstne operacije na silo uresničujejo nočno moro vsakega individualista - vse ljudi spreminja v enake ” lutke.” Razlike v fizičnem izgledu obravnavajo kot napake oziroma zmote narave, kot negativen odklon od “pravilnega.” To pa pomeni, da operacije predstavljajo agresivno, fašistično idejo, ki se sicer tiče (samo) izgleda, a bi se lahko tudi česa drugega. Enaki v izgledu - enaki v mišljenju. Lepotna industrija je kot tovarna barbik, iz katere vsi pridejo enaki. V dobi, ki naj bi spoštovala in negovala individualistično misel je to ogromen skok v prazgodovino.

Ta problem pa prinaša s seboj še dodaten hakeljc - tem več ljudi se operira, toliko bolj ostali dobivajo vtis, da je to nekaj normalnega, celo nujnega. Psihološki pritisk se tako pridno akumulira, pri tem pa pri napajanju izdatno pomagajo mediji oziroma oglaševalski aparat.

Vse to sem Petri ob sobotni dopoldanski kavi pridno, počasi in samozavestno razložil… bob ob steno. Edino, zaradi česar še ima pomisleke, sta bolečina posega in denar, pravi. Torej čisto praktični, prav nič poglobljeni zadevi.

Toliko o moči argumenta:)

LP,

QUINTUS

Ne vem ali se zdi samo meni ali pa je v mestu res vedno več ljudi. Vsaj v strogem centru, kjer se gibljem tri do štirikrat dnevno. In ker sem mi zaradi spleta okoliščin (beri: slabega planiranja) vedno mudi, moram kar najhitreje priti od točke A do točke B. Pot med točkama A in B je ločnica med zamujanjem in nezamujanjem, med dobro in slabo voljo, med začetkom in koncem-med življenjem in smrtjo, če hočete. V dobri, starih časih je veljala pot med točkama (kjerkoli v mestnem jedru je že bila) za zanesljivo oziroma neustavljivo sredstvo transporta. Kot pešec si pač odvisen le od lastne determiniranosti in hitrosti, ki je sorazmerna s stopnjo zamujanja. Pešca že po defaultu ne bi smelo ustaviti nič, razen božje intervencije. In tako je v svojih časih tudi bilo. Res, da se mi je že takrat mudilo, vendar sem tudi vedel, da bom (če bom navil konje) na željeno destinacijo tudi prišel. In to pravočasno. Najbolj uhojene poti sem imel celo do minute natančno izmerjene - npr. od Križank do Centromerkurja je znašalo 4,5 minut pretežno hitre hoje.

Zadnje leto pa se je moj sistem neusmiljeno porušil. Ne zaradi narobe izmerjenih koordinat ali zaradi božje intervencije, temveč zaradi spremenljivke, ki ponavadi zjebe še tako napredno formulo - človeškega faktorja. Kar naenkrat so se od nekje pobrali vsi ti ljudje, ki hodijo neverjetno počasi. Kot tuja, nezemeljska rasa so se nenadoma spustili na ulice Ljubljane, s ciljem načrtnega morjenja vseh ljudi, ki hodijo hitreje in ki se jim po možnosti še mudi. Tu ni govora o ljudeh (oz. alienih), ki hodijo za stopnjo ali dve počasneje kot ostali, ker pač nimajo skrbi. Tudi ni govora o starejših občanih, za katere je razumljivo, da ne šprintajo po mestu. Tu govorimo o ignorantih, ki se vlečejo tako počasi, da se zdi, kot da hodijo ritensko. Še več, celo tekmujejo v tem kdo bo počasnejši. In da bi bili še bolj nadležni, se držijo nenapisanega pravila, da je treba počasnost prilagajati ozkosti določene ulice. Torej ožja kot je ulica, počasneje se je treba vleči po njej. Tako naravnost uživam, ko se mi mudi kot dirkalnemu kljusetu in se mi trije tovrsti atleti narišejo na Židovski ulici - po možnosti polzijo po njej vštric, da je zamašek popoln.

Tega ne pišem zato, ker bi bil posebno zatežen ali ravno slučajno slabe volje. To pišem zato, ker polžja vleka (sploh če veš, da imaš za sabo vrsto) izraža popolno ignoranco do ostalih. Počasneti dobro vedo, da plužijo po ulici, saj najbrž vidijo večino, ki mrkih pogledov hiti mimo njih. Vendar se jim zato sladko jebe. “Pa kaj, če se revčku za mano mudi, glavno, da se meni ne - ergo se ne splača pospešiti ali bognedaj celo umakniti. Čista logika.”

Zna pa se zgoditi, da te tovrstna logika nekoč drago stane. Že zdaj sem se, ko sem se moral v največji naglici mimo katerega od teh ignorantov dobesedno preslikati, večkrat zalotil, kako si predstavljam, da jim v slogu Jackie-ja Chana zarivam konice prstov v goltanec ali pa jim lastnonožno po gosilniško dodam pospeška v tazadnjo. Pa drugače sploh nisem nasilen…

Kaj se bo šele zgodilo, ko se bo lepega dne Dejanu Zavcu zares mudilo po opravkih v Ljubljani in mu bo eden tovrstnih jebivetrov prekrižal pot. Samo upam, da bom takrat zraven. Lp,

QUINTUS