Ne vem ali se zdi samo meni ali pa je v mestu res vedno več ljudi. Vsaj v strogem centru, kjer se gibljem tri do štirikrat dnevno. In ker sem mi zaradi spleta okoliščin (beri: slabega planiranja) vedno mudi, moram kar najhitreje priti od točke A do točke B. Pot med točkama A in B je ločnica med zamujanjem in nezamujanjem, med dobro in slabo voljo, med začetkom in koncem-med življenjem in smrtjo, če hočete. V dobri, starih časih je veljala pot med točkama (kjerkoli v mestnem jedru je že bila) za zanesljivo oziroma neustavljivo sredstvo transporta. Kot pešec si pač odvisen le od lastne determiniranosti in hitrosti, ki je sorazmerna s stopnjo zamujanja. Pešca že po defaultu ne bi smelo ustaviti nič, razen božje intervencije. In tako je v svojih časih tudi bilo. Res, da se mi je že takrat mudilo, vendar sem tudi vedel, da bom (če bom navil konje) na željeno destinacijo tudi prišel. In to pravočasno. Najbolj uhojene poti sem imel celo do minute natančno izmerjene - npr. od Križank do Centromerkurja je znašalo 4,5 minut pretežno hitre hoje.
Zadnje leto pa se je moj sistem neusmiljeno porušil. Ne zaradi narobe izmerjenih koordinat ali zaradi božje intervencije, temveč zaradi spremenljivke, ki ponavadi zjebe še tako napredno formulo - človeškega faktorja. Kar naenkrat so se od nekje pobrali vsi ti ljudje, ki hodijo neverjetno počasi. Kot tuja, nezemeljska rasa so se nenadoma spustili na ulice Ljubljane, s ciljem načrtnega morjenja vseh ljudi, ki hodijo hitreje in ki se jim po možnosti še mudi. Tu ni govora o ljudeh (oz. alienih), ki hodijo za stopnjo ali dve počasneje kot ostali, ker pač nimajo skrbi. Tudi ni govora o starejših občanih, za katere je razumljivo, da ne šprintajo po mestu. Tu govorimo o ignorantih, ki se vlečejo tako počasi, da se zdi, kot da hodijo ritensko. Še več, celo tekmujejo v tem kdo bo počasnejši. In da bi bili še bolj nadležni, se držijo nenapisanega pravila, da je treba počasnost prilagajati ozkosti določene ulice. Torej ožja kot je ulica, počasneje se je treba vleči po njej. Tako naravnost uživam, ko se mi mudi kot dirkalnemu kljusetu in se mi trije tovrsti atleti narišejo na Židovski ulici - po možnosti polzijo po njej vštric, da je zamašek popoln.
Tega ne pišem zato, ker bi bil posebno zatežen ali ravno slučajno slabe volje. To pišem zato, ker polžja vleka (sploh če veš, da imaš za sabo vrsto) izraža popolno ignoranco do ostalih. Počasneti dobro vedo, da plužijo po ulici, saj najbrž vidijo večino, ki mrkih pogledov hiti mimo njih. Vendar se jim zato sladko jebe. “Pa kaj, če se revčku za mano mudi, glavno, da se meni ne - ergo se ne splača pospešiti ali bognedaj celo umakniti. Čista logika.”
Zna pa se zgoditi, da te tovrstna logika nekoč drago stane. Že zdaj sem se, ko sem se moral v največji naglici mimo katerega od teh ignorantov dobesedno preslikati, večkrat zalotil, kako si predstavljam, da jim v slogu Jackie-ja Chana zarivam konice prstov v goltanec ali pa jim lastnonožno po gosilniško dodam pospeška v tazadnjo. Pa drugače sploh nisem nasilen…
Kaj se bo šele zgodilo, ko se bo lepega dne Dejanu Zavcu zares mudilo po opravkih v Ljubljani in mu bo eden tovrstnih jebivetrov prekrižal pot. Samo upam, da bom takrat zraven. Lp,
QUINTUS
Zadnji komentarji