V torek so me zopet prosili naj pazim mojega malega prijatelja Maja. Njegova mama je samohranilka, drugače pa vražje pametna gospa z izredno uspešno kariero v farmaciji. In ker ji časa stalno primankuje, rabi pri otroku vso pomoč, ki jo lahko dobi. Kot njun znanec zato velikokrat odigram vlogo varuške. Mali je star 6 let in je nabrit kot kak mali hudič, zato ni z njim nikoli dolgčas in me delo pravzaprav veseli.
Maj si je torej v torek zaželel sprehoda po mestu. “Rad bi videl kako je okrašeno…pa bonbone mi boš kupil, če bom priden a ne?” je rekel. Pa sva šla.
In tako jo kolovativa po Ljubljani. Mali in veliki otrok. Maj me zabava s pesmicami iz šole in se vidno veseli božičnih praznikov. Smreka na Prešernovem trgu mu je všeč. Lučke so mu všeč. Okrašena Ljubljana mu je všeč. Zavijeva na Čopovo, kjer v Krašu nabaviva veliko bonbonov. Mali žari. In ko že mislim, da ne bi mogel biti bolj vesel, mali v navalu ekstatične radosti zavpije: “Poglej, božiček!”
In res. Po čopovi navzdol jo maha možic v značilni rdeči obleki in z belo brado. Čez rame ima oprtano malho v roki pa zvonec. Ko je videl malega se je takoj nameril k nama.
V hipu je bilo jasno, da je pod kostumom mladec brez najmanšega smisla za delo z ljudmi, kaj šele otroki. ”Kaj si pa ti želiš za božika?” je naveličano vprašal malega. In ko mu je Maj hotel odgovoriti, je božiček vzel bonbon in mu ga stisnil v roke da bi ga kar najhitreje utišal. Hitro se je posvetil meni. Iz svoje “pravljične” malhe je začel vleči razne kupončke, prospekte in prodajne kataloge, zraven pa je kot navita ura drdral o raznih popustih. Mali je samo nejeverno buljil v “božička.”
Nisem hotel vzeti njegovih trapastih katalogov, zato sem rekel: “ne hvala!” in že nekoliko jezen začel vleči malega stran. Božička pa to sploh ni zmotilo! Obrnil se je k malemu in začel njemu vsiljevati svoje kupone! “Ti lahko očka kupi očala s popustom, potem pa gresta še na pico, vama bo božiček zrihtal popust…” je neumorno blebetal. Stemnilo se mi je pred očmi.
Kar videl sem se že kako udriham po božičku, ga davim in mu zvijam ude. Višek!! Da ti gredo takole sredi decembra otroka moriti s svojimi bedastimi izdelki in popusti! Včasih smo vsaj sami odkrivali, da božička ni, zdaj to eno od redkih fantazij, ki je otrokom še ostala (poleg ninja želv, ki bojda živijo v kanalizaciji), rušijo gnusni prodajalci preoblečeni v božičke. In to kar sredi ulice! P**** jim m*******!
Preden bi se mi dokončno utrgalo in bi se na božička res spravil s pestmi, sem malega dvignil, ga iztrgal neutrudnemu božičku in ga odnesel dalje. Hotel sem mu vsaj zakričati “kreten!”, a sem si zaradi malega v zadnjem hipu premislil.
Ta me je nekaj časa samo gledal nato pa je rekel: “To je bil pa čuden božiček. Men se zdi, da ni bil taprav, a?”
“Kje pa!” sem zamahnil z roko. Mahnila sva jo dalje.
Vso pot do doma pa sem v mislih še vedno tolkel po božičku iz Čopove…
LP,
QUINTUS
Zadnji komentarji