Ta objava je nekakšen epilog prejšnji (Špeha ne maram), ki je dvignila precej črnega prahu. Še zmeraj trdim, da večina od komentatorjev in blogovskih kolegov, ki so si na vse kriplje prizadevali raztrgati moj prispevek, ni prebrala celotnega teksta ali pa je spreobrnila njegov pomen svojemu komentarju v prid. To me ne moti dokler je še v mejah okvirjev zastavljene teme. Je eden od razlogov, zakaj blog sploh pišem - enako kot strinjajočih, se veselim tudi tistih komentarjev, ki moje trditve argumentirano demantirajo, ker sem mnenja, da lahko moj blog s tem kvečjemu obogatijo.
Motijo pa me osebne žalitve, ki s prispevkom ali z debato, ki se je ob njem razvila, nimajo veze. Ne motijo me zaradi tega, ker bi bil zaradi njih prizadet ali užaljen, ampak zaradi tega, ker preprosto smetijo. In hkrati sprožajo verižno reakcijo. Avtorji omenjenih komentarjev bi radi sodelovali v debati, vendar praviloma nimajo kaj povedati. Najlažje je tako napisati kakšno mastno na avtorjev račun in dobili bomo pozornost kakršne nam še tako intelektualno-duhovnih resnic poln komentar ne bo prinesel.
Glavna tema mojega prispevka ni bila enosmerno, načrtno žaljenje določene skupine ljudi in to tisti, ki so ga res prebrali tudi vedo. Največji paradoks je v tem, da so bili tisti, ki so mi domnevno žaljenje najglasneje očitali, prvi v vrsti, ko se je bilo treba spraviti na najnižji možen nivo “kurcanja”. Sladka ironija mi tukaj ni ušla.
Zatorej vas, dragi blogerji, svarim s kom se bratite oziroma koga spustite v svojo blogersko skupnost. Nazadnje, ko sem preveril komentarje na zadnjem prispevku sem bil namreč oklican za: nestrpneža, reveža, nikakvega suhca, Ljubljančana (ena izmed ljubših!), neuspešneža, zakompleksanca, fanatika, histerika, vosla, kretena, itd. Quintus je tako v hipu postal blogovski “bad guy.”
Nedolžne ovčice, pazite se me….
(če pomotoma zatavate na mojo stran, si z rokami hitro pokrijte oči!)
LP,
QUINTUS
Zadnji komentarji