Te besede izrekam z veliko mero obupanosti in žalosti, a tudi z iskrenim zavedanjem, da so še kako resnične. Dedci počasi, a zanesljivo izgubljamo na vseh frontah. Naša večtisočletna ježa v sedlu močnejšega spola se bliža neizogibnemu, neslavnemu koncu…
Skozi celotno človeško zgodovino smo dedci oblast, tako v privatnem kot v javnem življenju, trdno držali v svojih rokah. Korenine naše “nadmoči” so pognale v prazgodovini, kjer smo zaradi močnejše fizionomije lovili divjad, medtem ko so se ženske ukvarjale z nabiralništvom, skrbjo za dom in z vzgajanjem otrok. To nam je močno ustrezalo. Tistih enkrat na mesec smo se zbrali na pohodu, kjer se je enemu od nas že posrečilo sklatiti kakšno malo žverco ali pa smo skupaj zagnjavili kakšnega mamuta do smrti in dela je bilo konec. Meso smo si bratsko razdelili, prinseli domov vsak svoj kos in cel ljubi mesec smrdeči ter neobriti (zaželjeno!) mirno poležavali v svoji votlinici (ta navada se je zapisala med naše gene - od tu tudi prihaja današnje svaljkanje po kavču s pivom v eni in daljincem v drugi roki). Res, da se je tu in tam kakšen od nas med lovom na zverinjad tudi stegnil, a to žrtev smo bili pripravljeni sprejeti glede na “življenjski stil”, ki je prinašal tolikšne ugodnosti. Poleg tega smo vsled domnevne rizičnosti našega poklica zahtevali, da nam ženske strežejo. Saj veste, emocionalno izsiljevanje v slogu: “Tlele svojo glavo nosm naprodaj, da mate vi za jest, zato mi prmejduš takoj prnes unale bizonova rebrca semle!” In ženske so prinesle rebrca - z dojencem v eni in kuhavnico iz kosti v drugi roki.
Nato je prišel čas civilizacij in zgruntali smo, da v jamah sploh ni tako pametno živeti. Začeli smo graditi hiše, palače in gradove. In nismo več lovili. In ker nismo več lovili, si je bilo treba izmisliti nekaj drugega. Da seveda pokažemo, da nismo zastonj močnejši in da pokažemo, da smo še vedno šefi. Zato smo začeli mlatiti drug drugega. In ker je bilo sedaj bolj verjetno, da se z bojnega pohoda ne bomo vrnili, smo to počeli redkeje. Tako smo se enkrat na leto odpravili mikastit druge dedce (kar je pravzaprav že samo po sebi dokaj zabavno početje) in ob vrnitvi smo zopet zahtevali poslušnost in strežbo. In jo zopet tudi dobili.
Nekaj časa se nato ni kaj dosti spremenilo. Dobili smo sicer boljšo opremo za mikastenje in nekaj novih igrač, a razmerje med spoloma je ostalo enako. Kar je bilo za nas glavno.
Potem pa smo zaspali…
…in se zbudili v današnjem svetu. Iz sladkega dremeža v grozljivo nočno moro vsakega dedca. Babnice so si priborile enakopraven status.
In kar je še hujše - nehote smo ustvarili dobo, v kateri mišice sploh niso več prednost. Divjad lovijo le pijanci, v vojne se podajajo samo še avtodestruktivci in vso mikastenje je zreducirano na šport, kjer pa prosperirajo le najmočnejši. Torej smo v riti. Punce nas začnejo šišati že v šoli, nas pustijo zadaj v gimnazijah in nas dokončno ponižajo na fakultetah, kjer tako ali tako preživijo le redki primerki moške vrste. Nato dobijo boljše službe in so naše šefice. Zaradi česar trpi naš moški ponos in smo zagrenjeni.
Nič bolje ni v privatnem življenju. Ženske niso več prostovoljne gospodinje. Tako se moramo učiti neznanih veščin kuhanja, pomivanja in (najbolj bizarno) skrbi za otroke. Hkrati smo izgubili tudi dominatno pozicijo v spalnicah. Kar naenkrat se moramo truditi v posteljah!!!
Ker so se nam določeni vedenjski vzorci vtisnili v naš genetski zapis še iz časov, ko smo se še konstantno mlatili, se dedci še danes zajebavamo in sesuvamo tudi med sabo. V slogu - kdo ima boljši avto, kdo več denarja in kdo večjega tiča, kar nam zopet jemlje energijo in možnost hitrega zavihta nazaj v sedlo oblasti.
Ženske pa, medtem ko mi tavamo v temi identitetne krize, premeteno napihujejo naša medsebojna ravsanja in v naše vrste podtikajo vedno nove in nove razoroževalne strategije (metro, emo, itd.) ki nam odvzemajo še tisto trohico moškosti, ki smo se je oklepali. Veliko pametnejša in dolgotrajneša taktika od našega okornega ustrahovanja, ki je temeljilo na goli, fizični sili.
Kot dedec, ki je v tem trenutku nezdravo iskren, odkrito priznavam, da mi je žal časov, ko smo še bili glavni. Tisti tip, ki pravi, da mu ni, preprosto laže. Komu pa ne bi bilo žal a priorne pozicije moči, ki mu je bila podarjena že ob rojstvu??
Obenem pa razumem, da nas bodo ženske sedaj počasi in z užitkom stiskale v vedno manjši kot ter nas na koncu spremenile v svoje igračke. Tega jim ne zamerim. Prišel je njihov čas in treba je poravnati stare račune, ki se jih je (roko na srce) nabralo za lep pehar (dva, tri, štiri,…)
Prosim jih samo, naj bodo pri tem čimbolj nežne…
LP,
QUINTUS
Zadnji komentarji