Če se kje pokažejo človekovi najnižji nagoni in globoko zakopana negativna čustva, je to za volanom. To sicer ni empirična strokovna raziskava, ampak ugotovitev, ki temelji predvsem na samoopazovanju in opazovanju drugih voznikov. Ker se mi tudi za volanom skoraj vedno kam mudi, se mi ob vsaki rdeči luči (Murphy je tu še posebej neizprosen - bolj ko se mi mudi, več rdečih luči me praviloma čaka) pulz skokovito dvigne do nebeških višav. Poleg sandardnih večno rdečih semaforjev so tu še peščci, ki se nalašč mečejo na cesto na najbolj nemogočih mestih, nesreče, ki vedno zamašijo najprometnejše odseke ter (moja najljubša!) popravila cestišča, ki so na urniku vedno, ampak res VEDNO ravno takrat, ko je promet najhujši. Na tem mestu se ne bom spuščal v razglabljanje državne cestno-prometne politike, ker bi v tem primeru z moje strani prišlo do močne zlorabe Persena (Forte).
Najhujši od vsega, kar te pri nas na cesti čaka, pa so podalpski vozniki. Splošno prepičanje, katerega lahko iz lastnih izkušenj samo potrdim, je seveda takšno, da slovenske voznike mučijo hudi kompleksi, ki jih najraje rešujejo na cestah. Tudi sam večino čas res vozim nekoliko hitreje, a nikoli ne divjam, ne delam blaznih prekrškov in se, če kdaj naredim očitno napako, zanjo vedno opravičim. Sploh pa slovenskih cest ne zlorabljam v namene lastnega psihičnega zdravljenja. Po drugi strani pa mi moja bit kot nalašč ne dovoli, da bi se pustil podjebavati vsakemu kretenu, ki ima pač boljši avto in mi slučajno zastavi cestišče. K tipičnim post-socialističnim vzhodnoevropejskim sindromom spada tudi kitenje s pločevino, ki mora obvezno stati več od sosedove. In če imaš velik, nov, drag avto, na cesti pomeniš več kot ostali bedniki s svojimi razmajanimi ropotijami.
In med zadnje (v očeh s pločevino obsedenih manijakov) spadam tudi sam s svojim starim cliem. Zakaj se mi investiranje v nov avtomobil zdi bedarija, sem pojasnil že v eni od prejšnjih objav, poleg tega sem na mojega malega Francozarja tudi čustveno navezan. Kakorkoli že, to, da imam slabši in starejši avto ne sprejemam kot možni argument tistih, ki s svojimi limuzinami nevarno izsiljujejo vsakogar, ki ima slabše vozilo (v tem primeru mene).
Natančno to se mi je zgodilo pred dobrim tednom. S tivolske sem zavil na levo parkirišče tivolskega bazena, ko me je pred tem izsilil nek stari bedak. Zavil sem levo in imel tako prednost pred njim, ki se je pripeljal naravnost izpred hale na križišče. Stari norec (okoli 45-ih let) me je videl, a je nalašč stopil na gas ravno takrat, ko sem ostro zavil v levo. Sekundo kasneje bi stisnil bremzo in prišlo bi do hude nesreče, v kateri bi nastradal predvsem on, pa še kriv bi bil. A stari se zaradi tega ni pustil motiti. Imel je pač novo, veliko limuzino in je dobil občutek, da je zaradi tega (vsaj na cesti) nadvse superioren. Odprl je šipo in začel na vse grlo kričati name, češ da sem za to, da sva se skoraj počila, kriv jaz. Ob tem je pretil, žugal in nakazoval, da bo z mano fizično obračunal. V tistem trenutku mi je na oči padla tema. Prepričan, da bom starega naučil kozjih molitvic, sem stopil iz avta in se odločnih korakov namenil do njegovega avta. Bil sem tako besen, da me ni zanimalo ne to, da je stari večji, ne to, da me lahko toži, ne to da se nasilja poslužujejo samo primitivci. Staremu sem hotel zalimati eno ali dve in prepričan sem, da mi še danes ne bi bilo žal, če bi mu jih res. A ko sem totalno besen prišel do njegovega avta in mu zavpil: “VEN!” je stari hitro dvignil šipo ter se zaklenil v avto. V varnosti neprodušno zaprtega vozila je še nekaj zalajal in se nato hitro odpeljal. Čisti posranec…
Ni drugega kot da na koncu prideš do zaključka, da je večina teh alfa samcev za volanom, v resnici čistih posrancev. Logično. Le zakaj bi se drugače morali dokazovati ravno na cesti, kjer je vsaka napaka lahko usodna? Tako je resnično čudovito končati svoje (po možnosti mlado) življenje pod kolesi enega zakomplekasnega ušivca, ki je ravno prišel razkazovati svojo novo pločevino na avtocesto. LP,
Razjarjeni QUINTUS
Zadnji komentarji