Busheva katastrofalna politika bo nedvomno rezultirala v zmagi demokratov na letošnjih ameriških predsedniških volitvah. Upam si trditi, da se bo to zgodilo ne glede na to, kdo bo na koncu republikanski in kdo demokratski kandidat. Morda se bo komu zdelo čisto odveč, da kot Slovenec in Evropejec o tem sploh pišem, vendar ima Amerika hočeš-nočeš še vedno največji vpliv na svetovno in še posebej evropsko politiko. In politične odločitve novega ameriškega predsednika bomo seveda konkretno občutili tudi pri nas.
Sam si želim, da bi na volitvah zmagal Barack Obama. In to iz treh glavnih razlogov:
1. Barack je do sedaj ohranil določeno stopnjo kredibilnosti, ki se kaže predvsem v njegovem nasprotovanju vojne v Iraku že od samega začetka. Večina Američanov si je po Afganistanu goreče želela še ameriškega vojaškega posredovanja v Iraku, kjer je živel svetovni “villain” no.1 Saddam Husein. Bush je spretno zapakiral njegovo hlepenje po črnem zlatu in ameriški javnosti serviral načrt “vojne proti terorizmu” ki ji je ta v hipu nasedla. Barack Obama je bil takrat eden od redkih, ki je glasoval proti vojni. Po logiki, ki jo je takrat furala večina Amerike (”with us or against us”) bi si Barack lahko s tem glasom zapečatil svojo nadaljno politično kariero. Tudi dalje je bil kljub večinskemu mnenju še naprej proti vojni in danes se žanjejo razultati njegove daljnosežne odločitve. Hillary se je takrat raje skrila v objem varne politike in podprla Busha ter njegovo vojno. Svojo odločitev je začela spreminjati šele takrat, ko so se začele domov v velikem številu vračati krste ameriških vojakov in ko je vojna izgubila podporo večine američanov. Obama je tudi veliko večji in glasnejši zagovornik globalnega zmanjševanja CO2-ja (bil je za Kjotski protokol), ki ga je do sedaj Bush popolnoma zignoriral, Hillary pa se problemu vidneje sploh ni posvetila. Nasploh predstavlja Barack jasnejša, liberalnejša, in drznejša politična stališča od Clintonove.
2. Simbolno bi imela zmaga Baracka v primerjavi s Clintonovo veliko večji pomen. Zmaga črnega kandidata z neamerškim imenom je veliko večje presenečenje od zmage bele Clintonovke. Amerika namreč ni kozmopolitski New York, L.A. in Miami, ampak predvsem neskončne planjave poseljene s kmetovalskim življem in množica malih “suburbian” mest - oboje pa v veliki večini poseljujejo tipični ameriški volilci - beli, konzervativni protestanti. In zmaga črnca (ki je še pred desetletjem veljala za čisto znanstveno fantastiko) bi pomenila, da se v Ameriki nekaj resnično spreminja in da jim posledično ostali svet lahko verjame, da pripadnik manjšine lahko predstavlja cel narod, vključno s konzervativno večino. Tudi zmaga ženske bi do določene mere nosila tak pečat, vendar zaradi same Clinotonove veliko manjšega. Hillary namreč predstavlja tipičnega moškega politika v ženskem telesu. Sprejela je moško igro in je ni želela kakorkoli spreminjati. Na glasove žensk je začela staviti šele sedaj, ko jo je Obama v Iowi pošteno naklestil.
3. Zadni razlog pa je popolnoma subjektiven: Clintonova mi je preprosto antipatična in neokusno, komolčarsko zgrebena. Predstavlja tip makiavelijanskega politika, ki se ravna po načelu “vse za oblast” in to pogosto vključuje zvijanje in upogibanje lastne hrbtenice, kadar je to le potrebno. To se je pokazalo tako pri glasovanju za vojno v Iraku, kot pri Billovih izvenzakosnkih skokih čez plotovje. Namesto, da bi odreagirala kot emancipirana, samostojna babnica in takoj “šutnila” veseljaškega Billa skozi vrata, se je raje javno ponižala in mu vse “odpustila.” Zakaj? Seveda ne zaradi njene velike, romantične, naivne ljubezni (navsezadnje je čez lužo ne kličejo zastonj The Ice queen), ampak zaradi tega, da je ostala blizu oblasti. In ker je že takrat vedela, da bo Billa v prihodnosti nujno potrebovala, če naj kot predsedniška kandidatka sploh ima kakšno šanso. Na čustva je začela igrati šele prejšnji teden, ko ji ni ostalo drugega in ko je videla, da to “pali.” Seveda takrat, ko je Bill priznal cigaretno afero z Monico ni bilo o Hillarijinih solzicah in čustvih ne duha ne sluha.
Res bi bilo fino, če bi Barack, ki je od začetka veljal za marginalnega kandidata brez realnih možnosti na koncu tudi res zmagal. In če se bo to zgodilo, mu bom poslal čestitko. Resno.
LP,
QUINTUS
Zadnji komentarji