Ab Ovo

Kot osnovnošolski mulc sem ogromno časa preždel pred televizijo. Najprej so bili tu He-man, Smrkci, Slikar Bojan in Leteči medvedki. Vse te dobrote so bile pripovedovane v slovenskem jeziku in vsak starš je bil obsojen na prenašanje svojega pamža, ki se je cele dneve po stanovanju drl: “GREJSKAL, DAJ MI MOOOOČ!”

Nato smo nekoliko porasli in prišel je kabel. Mogočni Kabel. Ugotovili smo, da je Slikar Bojan zelo preprosto narisan. In otročji. Ugotovili smo tudi, da Slovenščina ni svetovni jezik. Da največji carji sveta, Ninja želve, govorijo Angleško. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da smo se takrat zaradi zgoraj omenjenih plazilcev vsi mulci v slabem letu naučili solidne Angleščine. Ko so prišli Transformerji bi lahko Angleščino v o.š. že poučevali. In ko so prišli Power Rangerji bi lahko bili že profesorji.

Hkrati z napšim tujejezičnim zorenjem, pa je prišlo tudi do kulturnega razsvetljenja naših otroških betic. Spoznali smo, da je Amerika kul. Res kul. Še sploh takrat, ko so prišle na vrsto ameriške nadaljevanke in smo zavistno ugotovili, da v Ameriki prebivajo take legende kot so Knight Rider, Princ z Bel Aira in Odpadnik. Da o ženskah ne bi - vsi bivši najstniki moškega spola se lahko spomnite kako smo se ob 16h popoldne, s totalno erekcijo, množično zaslinili pred svojimi teve zasloni in spremljali vsak gib naših najljubših vodnih reševalk. Božansko. Amerika je bila oblubljena dežela.

Od tam so prihajali skejterji, rokerji in reperji. Zato smo tudi mi postali skejterji, rokerji in reperji. Od tam je prihajala vsa omembe vredna muzika, moda in celo hrana. Po odprtju Meka, smo veliko časa viseli tam. Mek je bil Amerika. Torej avtomatično kul. Sorazmerno s tem pa smo spoznavali, kako je Slovenija pusta, dolgočasna in bedna. Zato si, kadar si imel slovenske vsakdanjosti dovolj, preprosto vključil magično škatlo in odšel v lepši kraj…….v Ameriko.

Amerikanizacija je potekala tako naravno in gladko, da smo bili ponosni na svoje poznavanje Ameriške kulture in jezika, ter smo odkrito priznavali, da gre za večverdno in vsekakor razvitejšo kulturo od naše. Šele, ko smo odrasli, smo počasi začeli dojemati, da so lahko tudi Ameriške sanje v resnici čista nočna mora, da se tam delajo (in gledajo) takšne televizijske bolnice kot je Jerry Springer in da se Amerikanci nemalokrat izkažejo za patriotsko fanatične, rasistične in preprosto bukslaste vosle. Kakorkoli že, ameriški kulturni vpliv, ki smo ga kot male gobe vpijali preko televizorja, je tako ali drugače ostal in nas bo hočeš, nočeš definiral do konca naših življenj.

Ko smo bili proti koncu 90-ih že globoko vpeti v spone ameriške televizije, pa je v Sloveniji svoj zmagoslavni pohod nenadoma začel drugače govoreči televizijsko - kulturni fenomen…

Iz zaprašene, revne in zakotne Mehike je na Podalpske zaslone kot strela z jasnega butnila Esmeralda. Slepa, nedožna in lepa. Babice, ki so imele dovolj Ameriškega nasilja in nerazumljivega, objestnega humorja, so jo hipoma posvojile. Za babicami so Esmeraldo za svojo vzele najstnice, ki so tako dobile edinstveno možnost za opazovanje ravno prave mešanice spletk, nepokvarjene zaljubljenosti in srečnih razpletov. Esmeralda je obnorela Slovenijo. Prišla je celo v Slovenijo, kar je bil proti nesramnim ameriškim junakom, ki se jim ni niti najmanj sanjalo kje Slovenija sploh je, dodaten bonus, ki ji je zagotovil očitno prednost. Tako v srcih, kot na zaslonih.

Tudi po koncu predvajanja Esemralde, te v resnici ni bilo konec. Pravzaprav se je vse skupaj šele začelo. Prišle so druge, še boljše telenovele. Španske in Argentinske. Španščina je nenadoma postala superpopularna. Južna Amerika in Španija pa sta postali ultimativni reprezentaciji nepokvarjene romantike, srečnih ljudi in eksotičnega šarma.

Danes smo tako priče boja Davida proti Goljatu. Telenovele kraljuejo na vseh komercialnih televizijah, tako dopoldne kot popoldne. Proti ameriškemu programu, imajo telenovele očitne prednosti - njihova vsebinska osnova se ne spreminja bistveno, menjava se samo “probleka” - enkrat se dogajajo na podeželju, drugič v mestu, enkrat so liki odrasli, drugič so najstniki. Tako se kljub vedno enakim temljem zdi, da nagovarjajo več različnih občinstev. Poleg tega imajo telenovele po večtisoč delov, zato se najstnicam zdi, da odraščajo dobesedno skupaj s svojimi ljubimi liki (in babicam, da se starajo s svojimi).

Dandanašnji mulci sicer ne trzajo na trenutne telenovele, a prav gotovo bo prišla kakšna, ki bo nagovorila tudi njih. V razredu moje mlajše setre so trenutno vsi nori na neko mladostniško telenovelo in fakultativni pouk Španščine je malodane obvezen. Angleščina je v njihovih očeh postala bedna, Amerika pa nezanimiva.

Svojega kulturnega nasprotnika v Sloveniji so Amerikanci dobili prav tam, kjer so to najmanj pričakovali - pri svojih revnih, južnih sosedih, pred katerimi so se morali celo ograditi z debelim, betonskim zidom. Večje ironijo si je skorajda težko zamisliti. A v Sloveniji je možno vse. Navsezadnje nismo v Ameriki.

Tako je ob upoštevanju trenutnega stanja domače medijske slike čisto mogoče, da bodo naši otroci raje kot angleško, govorili špansko in pisali bloge o svoji, s sanjami o Mehiki prežeti mladosti… LP.

QUINTUS

Odprem Blogos in z velikimi, modrimi črkami zagledam svoje ime: QUINTUS. Kaj hudiče se dogaja?? Preverim: Q-U-I-N-T-U-S. Vse Ok. Še vedno po vplivom Simonine objave o kopipastarjih, me prvi hip prešine naslednja misel: “Jebemti, nekdo mi je ukradel nick!” Ampak to bi bilo več kot bedasto. In res mi nihče ni ukradel nicka, niti zapisov, niti bloga. Siol mi očitno dela reklamo.

In čeprav per se nimam nič proti, me vsekakor zanima kako to , da me Siol prav zdaj postavlja na svojo mapo?Ni bolj smiselno, da se to naredi, ko je blog še frišen? Ali kdo ve kako deluje sistem naslovnice? Je to urednikovo delo ali sistem “randomly” meče naključe bloge na naslovko?

Izgubljen in nag blodim po temi. Pomagajte!

LP,

QUINTUS

Nabjrž samo redki ne poznate zgoraj omenjene dvojice. Njun blog se imenuje Podstrešje, na njem pa sta si privoščila najbolj znana imena naše blogerske scene - od Iztoka Gartnerja, Irene Sirene, Dajane do Marka Pigaca, Simone Rebolj, Chefa in še koga… Vsakega od omenjenih sta si avtorja pošteno privoščila - opazke letijo na blog, slog pisanja, domnevno blogerjevo osebnost in celo na videz. Auč - dokaj neusmiljeno, vulgarno in velikokrat na meji dobrega okusa. A omenjena zajebanta sta mi tudi zaradi vsega naštetega postala všeč.

Predvsem pa sta mi postala všeč zato, ker je njuno “sesuvanje” konsistentno in ker se ne bojita lotiti nikogar. Ker pokažeta drugo plat medalje - torej tisto, ki je noben bloger ne želi videti.

Vsak posameznik, ki odpre svoj blog, to naredi najprej zaradi tega, ker bi rad z drugimi ljudmi delil svoje misli, stališča in mnenja. Že v tem dejanju je prisotne nekaj samoprevzetnosti, saj je večina blogerjev (vključno z mano) prepričanih, da pišejo nekaj novega in razburljivega, nekaj kar je vsekakor vredno branja in čemur bo zadovoljno prikimalo veliko bralcev. Več zadovoljnega bralstva se nabere, bolj je blogerček prepričan v svojo unikatnost in sčasoma tudi v nedotakljivost. To še zlasti velja za blogerje, ki so na “sceni” prisotni že dalj časa in veljajo za nekakšne mnenjske voditelje. In ti se posledično tudi najtežje soočajo s kritikami na svoj račun.

Rajšp in Prašni pravilolma uporabita vse podatke, ki jih blogerji o sebi razkrijejo na svojem blogu, zato je njuno sesuvanje tudi tako učinkovito. Fanta se držita svojega specifičnega tipa ostrega, mestoma straniščnega humorja in se pri tem nikakor ne dasta motiti. Njune objave pa so hudičevo zabavne ravno zato, ker vedno uspeta najti očitno šibko točko določenega blogerja in ga nato z nizom humornih retoričnih vprašanj tudi vedno pripravita k reakciji. In prav po tej se vidi, ali je bloger sam vase že tako slepo zaverovan, da vzame šaljivo objavo kot grob napad na svojo realno osebnost, ali pa pri sebi dopušča možnost zmotljivosti in se ob prebiranju objave nasmeji na lasten račun. In resnično so reakcije “obdelanih” segle v oba skrajna pola.

Najbolj negativno sem bil presenečen nad odzivanjem Marka Pigaca in Dajane, ki sta avtorjem Podstrešja grozila celo s tožbami, češ da gre za klevetanje in napad na njuno osebnost. Kot da ne bi dojela, da gre za humorno naravnan blog, ki se pač dela norca iz ljudi, ki so se sami (in pri polni zavesti) postavili na blogersko mapo. Omenjena blogerja sta se zavoljo večje dostopnosti bralcem, razkrila v večji meri kot ostali, zato nikakor ne bi smela biti presenečena nad tem, da se bo kdo ob to tudi obregnil. Kritike užaljencev letijo tudi na nivo Podstrešnega humorja, ki naj bi bil preveč ekspliciten in vulgaren. Sam v tem ne vidim nikakršnega problema. Vsak bloger si standarde v zvezi s kletvicami in slogom pisanja postavlja sam, hkrati pa je normalno, da ima vsak pisoči posameznik pač svojo lestvico dopustnega in zato kakršnokoli vsiljevanje blogerske “kulture” ni na mestu. Še posebno ne zato, ker gre na tako demokratičnem mediju kot je internet za popolnoma subjektiven pogled na to, kaj kultura sploh je.

Podstrešje tako ni samo neko objestniško pljuvanje čez vsakogar, ki se ima za uspešnega blogarja. Ne. Podstrešje je satirično ogledalo posameznim blogerjem oziroma celotni blogerski skupnosti.

Pa še to - če bom slučajno kdaj sam deležen obravnave s strani Podstrešja se bom najprej čutil počaščenega, ker sta me fanta vzela v precep kot neko vidno blogersko entiteto. Kot drugo, pa bom njune duhovite zbodljaje vzel kot predlogo za razmislek o tem ali ni v njih morda kaj resnice in sem morda res postal zatežena, kvazi samozadostna blogerska rit…LP,

QUINTUS