Kot osnovnošolski mulc sem ogromno časa preždel pred televizijo. Najprej so bili tu He-man, Smrkci, Slikar Bojan in Leteči medvedki. Vse te dobrote so bile pripovedovane v slovenskem jeziku in vsak starš je bil obsojen na prenašanje svojega pamža, ki se je cele dneve po stanovanju drl: “GREJSKAL, DAJ MI MOOOOČ!”
Nato smo nekoliko porasli in prišel je kabel. Mogočni Kabel. Ugotovili smo, da je Slikar Bojan zelo preprosto narisan. In otročji. Ugotovili smo tudi, da Slovenščina ni svetovni jezik. Da največji carji sveta, Ninja želve, govorijo Angleško. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da smo se takrat zaradi zgoraj omenjenih plazilcev vsi mulci v slabem letu naučili solidne Angleščine. Ko so prišli Transformerji bi lahko Angleščino v o.š. že poučevali. In ko so prišli Power Rangerji bi lahko bili že profesorji.
Hkrati z napšim tujejezičnim zorenjem, pa je prišlo tudi do kulturnega razsvetljenja naših otroških betic. Spoznali smo, da je Amerika kul. Res kul. Še sploh takrat, ko so prišle na vrsto ameriške nadaljevanke in smo zavistno ugotovili, da v Ameriki prebivajo take legende kot so Knight Rider, Princ z Bel Aira in Odpadnik. Da o ženskah ne bi - vsi bivši najstniki moškega spola se lahko spomnite kako smo se ob 16h popoldne, s totalno erekcijo, množično zaslinili pred svojimi teve zasloni in spremljali vsak gib naših najljubših vodnih reševalk. Božansko. Amerika je bila oblubljena dežela.
Od tam so prihajali skejterji, rokerji in reperji. Zato smo tudi mi postali skejterji, rokerji in reperji. Od tam je prihajala vsa omembe vredna muzika, moda in celo hrana. Po odprtju Meka, smo veliko časa viseli tam. Mek je bil Amerika. Torej avtomatično kul. Sorazmerno s tem pa smo spoznavali, kako je Slovenija pusta, dolgočasna in bedna. Zato si, kadar si imel slovenske vsakdanjosti dovolj, preprosto vključil magično škatlo in odšel v lepši kraj…….v Ameriko.
Amerikanizacija je potekala tako naravno in gladko, da smo bili ponosni na svoje poznavanje Ameriške kulture in jezika, ter smo odkrito priznavali, da gre za večverdno in vsekakor razvitejšo kulturo od naše. Šele, ko smo odrasli, smo počasi začeli dojemati, da so lahko tudi Ameriške sanje v resnici čista nočna mora, da se tam delajo (in gledajo) takšne televizijske bolnice kot je Jerry Springer in da se Amerikanci nemalokrat izkažejo za patriotsko fanatične, rasistične in preprosto bukslaste vosle. Kakorkoli že, ameriški kulturni vpliv, ki smo ga kot male gobe vpijali preko televizorja, je tako ali drugače ostal in nas bo hočeš, nočeš definiral do konca naših življenj.
Ko smo bili proti koncu 90-ih že globoko vpeti v spone ameriške televizije, pa je v Sloveniji svoj zmagoslavni pohod nenadoma začel drugače govoreči televizijsko - kulturni fenomen…
Iz zaprašene, revne in zakotne Mehike je na Podalpske zaslone kot strela z jasnega butnila Esmeralda. Slepa, nedožna in lepa. Babice, ki so imele dovolj Ameriškega nasilja in nerazumljivega, objestnega humorja, so jo hipoma posvojile. Za babicami so Esmeraldo za svojo vzele najstnice, ki so tako dobile edinstveno možnost za opazovanje ravno prave mešanice spletk, nepokvarjene zaljubljenosti in srečnih razpletov. Esmeralda je obnorela Slovenijo. Prišla je celo v Slovenijo, kar je bil proti nesramnim ameriškim junakom, ki se jim ni niti najmanj sanjalo kje Slovenija sploh je, dodaten bonus, ki ji je zagotovil očitno prednost. Tako v srcih, kot na zaslonih.
Tudi po koncu predvajanja Esemralde, te v resnici ni bilo konec. Pravzaprav se je vse skupaj šele začelo. Prišle so druge, še boljše telenovele. Španske in Argentinske. Španščina je nenadoma postala superpopularna. Južna Amerika in Španija pa sta postali ultimativni reprezentaciji nepokvarjene romantike, srečnih ljudi in eksotičnega šarma.
Danes smo tako priče boja Davida proti Goljatu. Telenovele kraljuejo na vseh komercialnih televizijah, tako dopoldne kot popoldne. Proti ameriškemu programu, imajo telenovele očitne prednosti - njihova vsebinska osnova se ne spreminja bistveno, menjava se samo “probleka” - enkrat se dogajajo na podeželju, drugič v mestu, enkrat so liki odrasli, drugič so najstniki. Tako se kljub vedno enakim temljem zdi, da nagovarjajo več različnih občinstev. Poleg tega imajo telenovele po večtisoč delov, zato se najstnicam zdi, da odraščajo dobesedno skupaj s svojimi ljubimi liki (in babicam, da se starajo s svojimi).
Dandanašnji mulci sicer ne trzajo na trenutne telenovele, a prav gotovo bo prišla kakšna, ki bo nagovorila tudi njih. V razredu moje mlajše setre so trenutno vsi nori na neko mladostniško telenovelo in fakultativni pouk Španščine je malodane obvezen. Angleščina je v njihovih očeh postala bedna, Amerika pa nezanimiva.
Svojega kulturnega nasprotnika v Sloveniji so Amerikanci dobili prav tam, kjer so to najmanj pričakovali - pri svojih revnih, južnih sosedih, pred katerimi so se morali celo ograditi z debelim, betonskim zidom. Večje ironijo si je skorajda težko zamisliti. A v Sloveniji je možno vse. Navsezadnje nismo v Ameriki.
Tako je ob upoštevanju trenutnega stanja domače medijske slike čisto mogoče, da bodo naši otroci raje kot angleško, govorili špansko in pisali bloge o svoji, s sanjami o Mehiki prežeti mladosti… LP.
QUINTUS




Zadnji komentarji