Nabjrž samo redki ne poznate zgoraj omenjene dvojice. Njun blog se imenuje Podstrešje, na njem pa sta si privoščila najbolj znana imena naše blogerske scene - od Iztoka Gartnerja, Irene Sirene, Dajane do Marka Pigaca, Simone Rebolj, Chefa in še koga… Vsakega od omenjenih sta si avtorja pošteno privoščila - opazke letijo na blog, slog pisanja, domnevno blogerjevo osebnost in celo na videz. Auč - dokaj neusmiljeno, vulgarno in velikokrat na meji dobrega okusa. A omenjena zajebanta sta mi tudi zaradi vsega naštetega postala všeč.
Predvsem pa sta mi postala všeč zato, ker je njuno “sesuvanje” konsistentno in ker se ne bojita lotiti nikogar. Ker pokažeta drugo plat medalje - torej tisto, ki je noben bloger ne želi videti.
Vsak posameznik, ki odpre svoj blog, to naredi najprej zaradi tega, ker bi rad z drugimi ljudmi delil svoje misli, stališča in mnenja. Že v tem dejanju je prisotne nekaj samoprevzetnosti, saj je večina blogerjev (vključno z mano) prepričanih, da pišejo nekaj novega in razburljivega, nekaj kar je vsekakor vredno branja in čemur bo zadovoljno prikimalo veliko bralcev. Več zadovoljnega bralstva se nabere, bolj je blogerček prepričan v svojo unikatnost in sčasoma tudi v nedotakljivost. To še zlasti velja za blogerje, ki so na “sceni” prisotni že dalj časa in veljajo za nekakšne mnenjske voditelje. In ti se posledično tudi najtežje soočajo s kritikami na svoj račun.
Rajšp in Prašni pravilolma uporabita vse podatke, ki jih blogerji o sebi razkrijejo na svojem blogu, zato je njuno sesuvanje tudi tako učinkovito. Fanta se držita svojega specifičnega tipa ostrega, mestoma straniščnega humorja in se pri tem nikakor ne dasta motiti. Njune objave pa so hudičevo zabavne ravno zato, ker vedno uspeta najti očitno šibko točko določenega blogerja in ga nato z nizom humornih retoričnih vprašanj tudi vedno pripravita k reakciji. In prav po tej se vidi, ali je bloger sam vase že tako slepo zaverovan, da vzame šaljivo objavo kot grob napad na svojo realno osebnost, ali pa pri sebi dopušča možnost zmotljivosti in se ob prebiranju objave nasmeji na lasten račun. In resnično so reakcije “obdelanih” segle v oba skrajna pola.
Najbolj negativno sem bil presenečen nad odzivanjem Marka Pigaca in Dajane, ki sta avtorjem Podstrešja grozila celo s tožbami, češ da gre za klevetanje in napad na njuno osebnost. Kot da ne bi dojela, da gre za humorno naravnan blog, ki se pač dela norca iz ljudi, ki so se sami (in pri polni zavesti) postavili na blogersko mapo. Omenjena blogerja sta se zavoljo večje dostopnosti bralcem, razkrila v večji meri kot ostali, zato nikakor ne bi smela biti presenečena nad tem, da se bo kdo ob to tudi obregnil. Kritike užaljencev letijo tudi na nivo Podstrešnega humorja, ki naj bi bil preveč ekspliciten in vulgaren. Sam v tem ne vidim nikakršnega problema. Vsak bloger si standarde v zvezi s kletvicami in slogom pisanja postavlja sam, hkrati pa je normalno, da ima vsak pisoči posameznik pač svojo lestvico dopustnega in zato kakršnokoli vsiljevanje blogerske “kulture” ni na mestu. Še posebno ne zato, ker gre na tako demokratičnem mediju kot je internet za popolnoma subjektiven pogled na to, kaj kultura sploh je.
Podstrešje tako ni samo neko objestniško pljuvanje čez vsakogar, ki se ima za uspešnega blogarja. Ne. Podstrešje je satirično ogledalo posameznim blogerjem oziroma celotni blogerski skupnosti.
Pa še to - če bom slučajno kdaj sam deležen obravnave s strani Podstrešja se bom najprej čutil počaščenega, ker sta me fanta vzela v precep kot neko vidno blogersko entiteto. Kot drugo, pa bom njune duhovite zbodljaje vzel kot predlogo za razmislek o tem ali ni v njih morda kaj resnice in sem morda res postal zatežena, kvazi samozadostna blogerska rit…LP,
QUINTUS
Zadnji komentarji