Front page Quintus. Quintus strikes back in nekaj o Simpoziju o Dostojevskem.
Feb 08

Kot osnovnošolski mulc sem ogromno časa preždel pred televizijo. Najprej so bili tu He-man, Smrkci, Slikar Bojan in Leteči medvedki. Vse te dobrote so bile pripovedovane v slovenskem jeziku in vsak starš je bil obsojen na prenašanje svojega pamža, ki se je cele dneve po stanovanju drl: “GREJSKAL, DAJ MI MOOOOČ!”

Nato smo nekoliko porasli in prišel je kabel. Mogočni Kabel. Ugotovili smo, da je Slikar Bojan zelo preprosto narisan. In otročji. Ugotovili smo tudi, da Slovenščina ni svetovni jezik. Da največji carji sveta, Ninja želve, govorijo Angleško. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da smo se takrat zaradi zgoraj omenjenih plazilcev vsi mulci v slabem letu naučili solidne Angleščine. Ko so prišli Transformerji bi lahko Angleščino v o.š. že poučevali. In ko so prišli Power Rangerji bi lahko bili že profesorji.

Hkrati z napšim tujejezičnim zorenjem, pa je prišlo tudi do kulturnega razsvetljenja naših otroških betic. Spoznali smo, da je Amerika kul. Res kul. Še sploh takrat, ko so prišle na vrsto ameriške nadaljevanke in smo zavistno ugotovili, da v Ameriki prebivajo take legende kot so Knight Rider, Princ z Bel Aira in Odpadnik. Da o ženskah ne bi - vsi bivši najstniki moškega spola se lahko spomnite kako smo se ob 16h popoldne, s totalno erekcijo, množično zaslinili pred svojimi teve zasloni in spremljali vsak gib naših najljubših vodnih reševalk. Božansko. Amerika je bila oblubljena dežela.

Od tam so prihajali skejterji, rokerji in reperji. Zato smo tudi mi postali skejterji, rokerji in reperji. Od tam je prihajala vsa omembe vredna muzika, moda in celo hrana. Po odprtju Meka, smo veliko časa viseli tam. Mek je bil Amerika. Torej avtomatično kul. Sorazmerno s tem pa smo spoznavali, kako je Slovenija pusta, dolgočasna in bedna. Zato si, kadar si imel slovenske vsakdanjosti dovolj, preprosto vključil magično škatlo in odšel v lepši kraj…….v Ameriko.

Amerikanizacija je potekala tako naravno in gladko, da smo bili ponosni na svoje poznavanje Ameriške kulture in jezika, ter smo odkrito priznavali, da gre za večverdno in vsekakor razvitejšo kulturo od naše. Šele, ko smo odrasli, smo počasi začeli dojemati, da so lahko tudi Ameriške sanje v resnici čista nočna mora, da se tam delajo (in gledajo) takšne televizijske bolnice kot je Jerry Springer in da se Amerikanci nemalokrat izkažejo za patriotsko fanatične, rasistične in preprosto bukslaste vosle. Kakorkoli že, ameriški kulturni vpliv, ki smo ga kot male gobe vpijali preko televizorja, je tako ali drugače ostal in nas bo hočeš, nočeš definiral do konca naših življenj.

Ko smo bili proti koncu 90-ih že globoko vpeti v spone ameriške televizije, pa je v Sloveniji svoj zmagoslavni pohod nenadoma začel drugače govoreči televizijsko - kulturni fenomen…

Iz zaprašene, revne in zakotne Mehike je na Podalpske zaslone kot strela z jasnega butnila Esmeralda. Slepa, nedožna in lepa. Babice, ki so imele dovolj Ameriškega nasilja in nerazumljivega, objestnega humorja, so jo hipoma posvojile. Za babicami so Esmeraldo za svojo vzele najstnice, ki so tako dobile edinstveno možnost za opazovanje ravno prave mešanice spletk, nepokvarjene zaljubljenosti in srečnih razpletov. Esmeralda je obnorela Slovenijo. Prišla je celo v Slovenijo, kar je bil proti nesramnim ameriškim junakom, ki se jim ni niti najmanj sanjalo kje Slovenija sploh je, dodaten bonus, ki ji je zagotovil očitno prednost. Tako v srcih, kot na zaslonih.

Tudi po koncu predvajanja Esemralde, te v resnici ni bilo konec. Pravzaprav se je vse skupaj šele začelo. Prišle so druge, še boljše telenovele. Španske in Argentinske. Španščina je nenadoma postala superpopularna. Južna Amerika in Španija pa sta postali ultimativni reprezentaciji nepokvarjene romantike, srečnih ljudi in eksotičnega šarma.

Danes smo tako priče boja Davida proti Goljatu. Telenovele kraljuejo na vseh komercialnih televizijah, tako dopoldne kot popoldne. Proti ameriškemu programu, imajo telenovele očitne prednosti - njihova vsebinska osnova se ne spreminja bistveno, menjava se samo “probleka” - enkrat se dogajajo na podeželju, drugič v mestu, enkrat so liki odrasli, drugič so najstniki. Tako se kljub vedno enakim temljem zdi, da nagovarjajo več različnih občinstev. Poleg tega imajo telenovele po večtisoč delov, zato se najstnicam zdi, da odraščajo dobesedno skupaj s svojimi ljubimi liki (in babicam, da se starajo s svojimi).

Dandanašnji mulci sicer ne trzajo na trenutne telenovele, a prav gotovo bo prišla kakšna, ki bo nagovorila tudi njih. V razredu moje mlajše setre so trenutno vsi nori na neko mladostniško telenovelo in fakultativni pouk Španščine je malodane obvezen. Angleščina je v njihovih očeh postala bedna, Amerika pa nezanimiva.

Svojega kulturnega nasprotnika v Sloveniji so Amerikanci dobili prav tam, kjer so to najmanj pričakovali - pri svojih revnih, južnih sosedih, pred katerimi so se morali celo ograditi z debelim, betonskim zidom. Večje ironijo si je skorajda težko zamisliti. A v Sloveniji je možno vse. Navsezadnje nismo v Ameriki.

Tako je ob upoštevanju trenutnega stanja domače medijske slike čisto mogoče, da bodo naši otroci raje kot angleško, govorili špansko in pisali bloge o svoji, s sanjami o Mehiki prežeti mladosti… LP.

QUINTUS

 

23 odgovorov na “Kako so Amerikanci prek naših zaslonov postali Davidi in kako so tu našli svojega Goljata.”

  1. mici mici Pravi:

    Pred Ameriko je bila seveda popularna Nemčija in njej pripadajoči jezik, le da je bila na nek način ta popularnost politično pogojena in skoraj vsiljena - naši starši oz. stari starši še vedno vsi gladko govorijo nemško in se jim zdimo mi, otroci “amerikanizacije” čudni, tako kot se nam zdijo otroci latinoamerikanizacije “čudni”.
    Kaj veš, kaj bo popularno čez nekaj let - morda kitajščina?
    Vse to so (za moje pojme) negativni vplivi globalizacije, ker na žalost ravno zaradi vpetosti v dogajanje celotnega sveta izgubljamo stik z lastno identiteto - z lastnim jezikom.
    Malo sem zašla, pa to ni tako pomembno ;)

  2. quintus quintus Pravi:

    @ mici - hmmm res je. Poleg vsega naštetega je tu še en faktor - hitra stopnja razvoja novih tehnologij in medijev, ki postajajo vedno bolj dostopni in lahko uporabni. Tu so po mojem mnenju ključen “pripomoček” kulturne globalizacije. Ko sem bil jaz otrok smo poznali samo televizijo. Otroci današnjega časa pa so vešči uporabe tudi računalnika in mobilca.

  3. mici mici Pravi:

    No, če mene vprašaš, je bilo takrat lepše in lažje - kakor za koga :D

  4. quintus quintus Pravi:

    @ mici - seveda, naša mladost je bila vsekakor lepša. Vendar pa to meni vsak, ne glede na to ali je star dvajset, štirideset ali pa devetdeset :)

  5. Zvita T.v. Zvita T.v. Pravi:

    S temi nadaljevankami že preveč posiljujeo. Nekateri dobesedno preždijo skoraj celo popoldne za televizijo zaradi njih.. no, mi drugi pa za računalnikom. Nisem pristašica teh limonad, ampak priznam, Esmeraldo sem gledala. Heh, kakšna evforija je bila na vasi.. ženske spomlad vse okopavale ali pa bile na svojih vrtičkih, nakar je bil en sosed, ki se je vedno ob isti uri zadr: “Esmeraaaalda”. Motike in grablje so letele po luftu, že skoraj z ženskami vred :)
    In ni čudno, da izgubljamo stik z lastnim jezikom, če že pri naših filmih večina potrebuje podnapise..

  6. quintus quintus Pravi:

    @ zvita - hahahahah! A potlej s’ ti z vasi ejga?

  7. Zvita T.v. Zvita T.v. Pravi:

    Seveda. Sam nisem ejga, ampak Lejga :lol:

  8. quintus quintus Pravi:

    @ zvita - ups, pardon, majbed. Sej veš kakšni smo mi, prevzetni Žabarji lejih :)

  9. 1danica 1danica Pravi:

    Dandanašnji mulci sicer ne trzajo na trenutne telenovele, ..” - vprašaj jih o Rebelde, pa boš videl! Tisti tamali (7, mogoče 8 let in navzgor), pa tudi srednješolce, odvisno od posameznikov.

    Drugače se pa popolnoma strinjam. Veliko je pa odvisno tudi od družine. Tam, kjer morajo mulci biti celo popoldne tiho, ker babica ali pa mama gleda telenovel in hoče mir, tam jim skoraj ni pomoči. Kjer je pa gledanje teh umetnin omejeno na obdobje, tu pa tam jih spremi še komentar staršev, ki otroka malo postavi na realna tla, tam so stvari lahko pa kmalu spet normalne. Odvisno je tudi, v kakšni družbi je otrok v šoli: če vsi govorijo o Rebelde, je treba zadevo popoldne gledati - obvezno! Takoj po Svetu na kanalu A, da ne bi niti sanjali takrat o čem drugem!

    Kje je Modro poletje, kjer so bili lepi in manj lepi, celo kakšen precej okrogel se je našel vmes - in vsi so bili fajn. Bo še kdaj tako? Nimam dosti upanja, ampak čisto brez pa tudi nisem, torej: alomehor!

  10. quintus quintus Pravi:

    @ 1danica - ja to je pomoje tista, ki jo pri sestri v razredu bulijo vse tamale, pa še kakšen smrkavec zraven. In glede na to, da so mulci in mule čisto preč, mislim, da so tudi Rebelde začetek televizijsko-telenovelno programskega trenda, ki se bo vlekel še v mnoga prihodnja leta.

  11. Zvita T.v. Zvita T.v. Pravi:

    Hm, a to je ta, kjer nosijo tiste bujne pričeske? Sm gledala enkrat par minutk, defenitivno preveč igralcev. Če je to to..

    quintus yourbed? :) Nič ne de.

  12. Marija Marija Pravi:

    Z Japonske in Koreje, sploh daljnega vzhoda, so prišli pa še animeji, gotovo tudi zelo zanimiva subkultura, sicer ne za ravno vse. Izbire je veliko, kar pomeni, da so vsi še bolj obremenjeni s tem, kaj bodo izbrali in s čim se bodo identificirali. Ni simpl, gotovo ne. Ampak saj tudi prej ni bilo. Vseeno je, ali zanimacijo mainstreema predstavljajo pratika, sanjske bukvice, beatlesi, paulo coelho, spiderman, 007, esmeralda ali rebelde, če to spremljaš zato, da si in, si zgubljen primer. Če pa kdaj vržeš uč na kako malenkost, je pa general knowledge. :grin:

  13. commonsense Pravi:

    quintus, ne pišaj v lastno skledo, in šenkanemu konju se ne gleda v zobe.latinskoameriške nadaljevanke so pripeljali sem le zato, da bi “ameriško” zvenelo bolj intelektualno in da bi še tisti, ki s(m)o se kdaj učili latinščine imeli kaj od tega.

  14. quintus quintus Pravi:

    @ commonsense - upam, da je bil komentar mišljen cinično hehe…

  15. commonsense Pravi:

    quintus, cink je, predvsem za duševno ravnotežje zelo pomemben element.

  16. kariel Pravi:

    sicer pa je španščina lep jezik in - za moje pojme - bolj blagozveneč in poetičen kot angleščina, tako da se bodo ljudje, če ne drugega, vsaj naučili kakšnih osnovnih besed. angleščina je itak vseprisotna in smo je po malem že vsi rahlo siti.
    o intelektualni, izkustveni ali kakšni drugi vrednosti omenjenih nadaljevank, ki jih je moja babica imenovala “kurja čreva” (ker se tako vlečejo), pa itak nima smisla izgubljati besed. vsakdo je potreben neke vrste eskapizma, pa naj bo to rilkejeva poezija, mannove zgodbe ali mehiška limonada…

  17. Potepinka Pravi:

    Dobro si tole povedal :) ubistvu se sploh nisem nikoli zavedala, ubdala s tem, da smo gor rasli ob takem ameriškem vplivu. Amerika je bila res kul - lepe reševalke iz vode, odpadnik s kul motorjem, full house popolne družine, fresh princ je bil itak car, v kombinaciji s cosbyjem pa je samo še potrjeval, da so tudi črnci kul. ah ja, današnja mladina nas itak ne bi razumela :P Zdaj so “in” druge stvari, je pa zanimivo spremljati, kako jih zaznamujejo. In ja, tista nadaljevanka je pomoje Rebelde — sem doživela, da je en mali mulc vsak dan tekel z drsališča domov ob točno določenem času (mislim, da je bilo ob 7h) :D

  18. quintus quintus Pravi:

    @ potepinka - tenks. Ja Rebelde so, sem se pzanimal pri sestri, groza…

  19. pavot pavot Pravi:

    .. v čakanju na novo objavo.. :D

  20. quintus quintus Pravi:

    @ pavot - hehe, hvala. priznam, da zadnje čase zanemarjam svoj ubogi, uveli blogec. Nova objava kmalu…

  21. pavot pavot Pravi:

    upam, da res :)

  22. kariel Pravi:

    tole pa že presega vse mere strpnosti. če ne bo kmalu nove objave, ti lastnoročno navijem ušesa. pa čeprav virtualno…

  23. david Pravi:

    jssm tut david

Komentiraj