Ab Ovo

Tole je zadnji opomnik za današnje neformalno in neorganizirano blogersko srečanje ob pijači  v Dvornem baru ob 19.30! Ne bodite prpice in primajajte svoje perdice tja! LP,

QUINTUS

Skratka z blogerko Kariel in ostalimi se že nekaj časa pogovarjamo, da bi se blogerji dobili na pijački in se malo družili tudi izven spleta, da pokažemo, da nismo takšni geeki za kakršne nas ima zunanji svet. Dobimo se ta ponedeljek (17.marec) v Dvornem baru (čisti center) in sicer ob 19.30! Pridite, pridite!

LP, QUINTUS

Oni petek smo bili na fanku v Gali Hali. Bilo je nabito polno, kar mi gre navadno izredno na živce, saj na dve minuti od kakšnega nemotoričnega suvača fašem komolec pod rebra, na tri prileti čelna, na pet pa deci piva po hlačah. Ampak okej, muzika je bila kul, poleg tega so bili desci tokrat v manjšini. To je dobrodošlo zaradi dveh razlogov: prvič zaradi tega, ker so babe pri plesanju (praviloma) nežnejše, (praviloma) ne toliko nadelane in se (praviloma) bolj zavedajo svojih gibov, torej s svojimi okončinami ne plahutajo po celem plesišču. Drugi razlog pa je seveda čisto estetske narave - ker sem strejt dedec, mi je ljubši pogled na dekline, kot pa na trop prešivicanih bingljačev.

Skratka, muzka je bila dobra, deklin vse polno in bil sem v svojem objestno-razigranem moodu. Nekolikanj podkrepljen s pijačo tudi bolj dovzeten za dražljaje, ki pokrivajo področje delanja dojenčkov (brez dojenčkov). Nekaj časa smo ga nadensavali kot nori, potem pa sem se tiščanja in šlatanja s svojimi kolegi naveličal. Oddensal sem ga na novo, očem prijaznejšo lokacijo. In tam našel soplesalko…. Luštno soplesalko.

Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega, vsaj ne na zunanji ravni - to pomeni, da se nisva lizala, kaj šele dala dol. Ne. (Samo) Plesala sva. Ampak ravno v tem “samo” je bil ves čar. Bežni, naključni in manj naključni dotiki, nesramno švigajoči pogledi in gola fizična privlačnost so ustvarili tisto s prvinsko erotiko nabito atmosfero, v kateri se zdi vsak trenutek, vsak gib bolj naelektren, bolj umazan, bolj nedovoljen. Uf! Te trenutke si bom zapomnil kot bolj mamljive od marsikaterega preteklega seksa. Call me crazy, a tako je. Tista fizična plat spolnih odnosov je sicer resda najbolj uživanstka telesna izkušnja, a brez prave vsebine je lahko vsled svoje dejanskosti in minljivosti samo to in nič več. Erotični utrinki kot je bil moj, pa so naplonjeni s tistim, kar je v bistvu srž prave erotike - s tistim kar je v naših glavah, tistim nezavednim, tistim najbolj pokvarjenim, kar bi lahko bilo pa ni, tistim večnim “če-jem”, ki ni minljiv, ampak nas preganja še dolgo po dejanskem dogodku. Kakor trenutek s plesalko preganja mene…

Ne vem natančno kaj se je zgodilo potem. Nisem je več našel. Kar pa je v končni fazi brez pomena.

Ker sem svoj erotični utrinek že tako ali tako dobil…

LP, QUINTUS

Po daljši pavzi, ki si jo je dovolil vzeti, se vaš dragi Quintus vrača z novimi močmi.

Jebemti kakšen gnil stavek. Saj poznate tisti občutek, ko se vam neka poved v glavi zdi pomensko in slogovono neverjetno grandiozna, duhovita in unikatna, potem pa jo stipkate in uvidite, da tako revnega stavčiča že dolgo niste uzrli. No, to se je zgodilo z začetno povedjo te objave. Svojo odsotnost sem hotel pojasniti v velikem slogu, ampak vse kar sem spravil skupaj, je pričujoča poved. Klavrno. Ampak pobrisal ga ne bom. Zanalašč. Take it or leave it, baby.

Kakorkoli že, razlog zaradi katerega sem bil nekaj časa odsoten, ni  najmanj kompleksen, nasprotno - preprosto se mi ni ljubilo. C’est tout mes amis.

In sedaj sem spet tu. In vse je tako, kot je bilo…

Objava gre pa takole:

Ena od redkih stvari, ki sem se je zadnje čase prav po otroško veselil, je bil simpozij o Dostojevskem, ki ga je v Cankarjevem domu, ob izidu Dnevnika pisatelja I in II, priredila založba Beletrina. Z Dostojevskim imava love/hate relationship. Stvar je v tem, da sem že od nekdaj hardcore fan Leva Tolstoja. To seveda ne pomeni, da Dostojevskega ne maram -   včasih se mi Fjodor sier zdi preveč zatečen in pridigarski, a občudovanje do nespornega mojstra vseh mojstrov zato ne more biti kaj dosti manjše.

Skratka, nadejal sem se, da bo Fjodorja in mene simpzioj še bolj zbližal. Nadejal sem se drugačne osvetlitve Fjodorjevih del. Nadejal sem se novih biografskih podrobnosti. Nadejal sem se strastnih Fjodorjevih poznavalcev, ki bodo predavali z žarom. Nadejal sem se Fjodroja, ki bo povezan s sedanjostjo. Predvsem pa sem se nadejal dobrega simpozija. A vse moje nade so bile zaman.

To ni bil simpozij. Pravzaprav sploh ne vem kaj je to bilo. Vse skupaj bi najležje opisal z besedno zvezo “krneki”. 11 predavateljev je imelo na voljo po dvajset minut v katerih so predstavili določeno tematiko. Problem se je pokazal že v štartu. Zadeva ni imela nobenega koncepta, nobene začrtane smeri - nastopajoči so lahko obdelali katerikoli motiv iz kateregakoli Fjodorjevega dela, zato ni čudno, da je po vsebinski plati vse skupaj izpadlo preveč fragmentarno in nejasno. Konkretno je to pomenilo, da si najprej 15 minut poslušal o Ivanovem liku v Bratih Karamazovih, nato pa so kar naenkrat zamenjali ploščo in sledilo je novo 15 minutno zgoščeno žebranje o Dostojevskem in realizmu, kar je občutno splošnejša tema. Naslednji problem je tičal v tem, da nastopajoči sploh niso predavali, ampak preprosto brali z listov. V osnovi s tem seveda ni  nič narobe.  Tu pa je šlo za vnaprej napisane eseje, ki bodo tako ali tako objavljeni v naslednji številki revije Literatura, kjer si jih bo lahko vsak v miru prebral. Čisti nateg. In ker je večina nastopajočih brala na dolgo in široko, na koncu ni ostalo časa za vprašanja, kaj šele diskusijo, ki bi morala biti, če že gre za simpozij, postavljena v ospredje. Bedno. Naj omenim še to, da so imeli organizatorji pred dvorano štant, kjer so nove knjige prodajali “po posebej ugodni ceni.”

Po koncu tega žalostnega skropucala, pa me je čakalo najbolj neprijetno presenečenje od vseh - ljudje okoli mene so se vsi po vrsti navdušeno strinjali, da je šlo za izjemen, kakovosten in nasploh neverjetno navdušujoč simpozij!!! Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Očitno nam lahko pod pretvezo wannabe “globokega intelektualizma” še vedno prodajo prav vse. In namesto, da bi avtorje poslali v tri PM, smo raje tiho, navidezno navdušeni, ali pa tako ali tako ničesar ne razumemo in samo kimamo.

Kje je je Hlapec Jernej ko ga rabimo??

Ivan, vrni se, domovina te potrebuje.

LP,

QUINTUS

P.S. Kariel, hvala. Brez tvoje brce v tazadnjo, bi se v tem trenutku raje svaljkal po kavču, kot pa se spravil  spisati tale žolč. Dobiš pir.