Po daljši pavzi, ki si jo je dovolil vzeti, se vaš dragi Quintus vrača z novimi močmi.
Jebemti kakšen gnil stavek. Saj poznate tisti občutek, ko se vam neka poved v glavi zdi pomensko in slogovono neverjetno grandiozna, duhovita in unikatna, potem pa jo stipkate in uvidite, da tako revnega stavčiča že dolgo niste uzrli. No, to se je zgodilo z začetno povedjo te objave. Svojo odsotnost sem hotel pojasniti v velikem slogu, ampak vse kar sem spravil skupaj, je pričujoča poved. Klavrno. Ampak pobrisal ga ne bom. Zanalašč. Take it or leave it, baby.
Kakorkoli že, razlog zaradi katerega sem bil nekaj časa odsoten, ni najmanj kompleksen, nasprotno - preprosto se mi ni ljubilo. C’est tout mes amis.
In sedaj sem spet tu. In vse je tako, kot je bilo…
Objava gre pa takole:
Ena od redkih stvari, ki sem se je zadnje čase prav po otroško veselil, je bil simpozij o Dostojevskem, ki ga je v Cankarjevem domu, ob izidu Dnevnika pisatelja I in II, priredila založba Beletrina. Z Dostojevskim imava love/hate relationship. Stvar je v tem, da sem že od nekdaj hardcore fan Leva Tolstoja. To seveda ne pomeni, da Dostojevskega ne maram - včasih se mi Fjodor sier zdi preveč zatečen in pridigarski, a občudovanje do nespornega mojstra vseh mojstrov zato ne more biti kaj dosti manjše.
Skratka, nadejal sem se, da bo Fjodorja in mene simpzioj še bolj zbližal. Nadejal sem se drugačne osvetlitve Fjodorjevih del. Nadejal sem se novih biografskih podrobnosti. Nadejal sem se strastnih Fjodorjevih poznavalcev, ki bodo predavali z žarom. Nadejal sem se Fjodroja, ki bo povezan s sedanjostjo. Predvsem pa sem se nadejal dobrega simpozija. A vse moje nade so bile zaman.
To ni bil simpozij. Pravzaprav sploh ne vem kaj je to bilo. Vse skupaj bi najležje opisal z besedno zvezo “krneki”. 11 predavateljev je imelo na voljo po dvajset minut v katerih so predstavili določeno tematiko. Problem se je pokazal že v štartu. Zadeva ni imela nobenega koncepta, nobene začrtane smeri - nastopajoči so lahko obdelali katerikoli motiv iz kateregakoli Fjodorjevega dela, zato ni čudno, da je po vsebinski plati vse skupaj izpadlo preveč fragmentarno in nejasno. Konkretno je to pomenilo, da si najprej 15 minut poslušal o Ivanovem liku v Bratih Karamazovih, nato pa so kar naenkrat zamenjali ploščo in sledilo je novo 15 minutno zgoščeno žebranje o Dostojevskem in realizmu, kar je občutno splošnejša tema. Naslednji problem je tičal v tem, da nastopajoči sploh niso predavali, ampak preprosto brali z listov. V osnovi s tem seveda ni nič narobe. Tu pa je šlo za vnaprej napisane eseje, ki bodo tako ali tako objavljeni v naslednji številki revije Literatura, kjer si jih bo lahko vsak v miru prebral. Čisti nateg. In ker je večina nastopajočih brala na dolgo in široko, na koncu ni ostalo časa za vprašanja, kaj šele diskusijo, ki bi morala biti, če že gre za simpozij, postavljena v ospredje. Bedno. Naj omenim še to, da so imeli organizatorji pred dvorano štant, kjer so nove knjige prodajali “po posebej ugodni ceni.”
Po koncu tega žalostnega skropucala, pa me je čakalo najbolj neprijetno presenečenje od vseh - ljudje okoli mene so se vsi po vrsti navdušeno strinjali, da je šlo za izjemen, kakovosten in nasploh neverjetno navdušujoč simpozij!!! Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Očitno nam lahko pod pretvezo wannabe “globokega intelektualizma” še vedno prodajo prav vse. In namesto, da bi avtorje poslali v tri PM, smo raje tiho, navidezno navdušeni, ali pa tako ali tako ničesar ne razumemo in samo kimamo.
Kje je je Hlapec Jernej ko ga rabimo??
Ivan, vrni se, domovina te potrebuje.
LP,
QUINTUS
P.S. Kariel, hvala. Brez tvoje brce v tazadnjo, bi se v tem trenutku raje svaljkal po kavču, kot pa se spravil spisati tale žolč. Dobiš pir.
6.03.2008 ob 01:20
Oh, pozdravljen, quintus.
O gnilih stavkih: ne se sekirat. Manj ko pišeš, bolj vidiš virtualno gnilobo tam, kjer je ni. Po drugi strani, bolj ko pišeš, manj vidiš realne gnilobe tam, kjer je… Zmernost, ki ti ustreza, to je to. 
O simpoziju: nič ne morem objektivno rečt, ker me ni bilo tam. Dostojevskega imam sicer precej rada. Se je pa tudi meni že večkrat primerilo, da sem bila na kakih literarnih prireditvah precej razočarana. Všeč so mi taki dogodki, kjer avtor pride sam (pri Dostojevskem to seveda ne gre, razen če bi vključili kako klicanje duhov), ker daje nek žar, konec koncev raste njegov/njen ego. Na takih prireditvah, ki so avtorju v spomin, bognedaj v čast, pa se rado zgodi, da raste ego drugih in to dokaj neupravičeno. Meni je želodec obrnila že predstava Bratov Karamazovih v Drami in nisem vedela, ali naj ljudi, ki so se trepljali po hrbtu, da so videli predstavo (in zdaj vedo vse, kaj bi brali original!), pomilujem ali naj jih nadrem. Kdor nima kondicije, pač vedno ubira bližnjice. Perverzno je to, da se hoče enačit s tistimi, ki prehodijo celo pot.
6.03.2008 ob 13:31
jaz sem se pa že sekirala, ker nisem šla na ta t.i. simpozij. sem namreč precejšnja fenica dostojevskega, tako da bolje, da nisem bila priča še enemu dolgočasnemu wannabe intelektualističnemu masakru, kakršni pri nas niso redkost. ne vem, kaj je narobe s slovenci. ali je tako težko speljati en dobro organiziran, zanimiv in sproščen simpozij oz. predavanje? da ne govorim o oddajah na tv. še bolj mi gre pa na k**** folk, ki potem - kot si omenil - navdušeno hvali in kima vse videno in slišano, čeprav je vsakemu malo bolj prisebnemu in lucidnemu opazovalcu jasno, da zadeva ni bila vredna počenega centa (hm, ali cent sploh lahko poči?). moram, nehat, ker še jaz postajam jezna…
p.s. me veseli, da se moje metode grožnje s fizičnim kaznovanjem obnesejo. mislim, da je bolje, da nimam otrok…
6.03.2008 ob 23:50
aja, pa upam, da se bo ta že ničkolikokrat obljubljeni famozni pir zgodil še za časa moje kolikor toliko stabilne eksistence (ko bom 1x v domu za ostarele namreč ne morem jamčiti za stabilnost mojega psihofizisa, sploh če se bo udejanila moja fantazija o stalnem dobavitelju norih gob).
7.03.2008 ob 17:45
odahnitev (če je to sploh kakšna beseda), ker sem tudi sama simpozij zamudila in ga ponevedoma preskočila, pa očitno zato ne smem imeti slabe vesti. Sem bila pa vedno prepričana, da je z fani Tolstoja in Dostojevskega približno tako kot z ljubitelji psov in mačk: ne marajo se. Pri tem so Fjodorjevi ljubitelji seveda mačjeljubci, ampak to so že posplošitve, ker se je ponavadi tako fajn igračkati z njimi. No, skratka me fascinira tvoja navdušenost nad Levom Nikolajevičem - sama ga ne prebavljam niti pod razno, vsa ta preobloženost z opisi - predlagaš kaj zanimivega, s čimer bi me lahko prepričal?
9.03.2008 ob 10:41
@ marija - karamazovih v drami nisem gledal, ampak to naj bi bila najboljša predstava leta!!
@ kariel - tudi meni je pritisk po koncu nevarno narasel, kajti zame ga ni hujšega občutka od tega, da mislim, da sem bil izdatno nategnjen, pfej! GREMO NA PIR! Veš kaj, nazadnje ko sem poskušal organizirati, ste se vsi po domače rečeno uprpili in nihče ni imel časa…
@ widra wanda - če te ne prepričata Ana Karenina ter Vojna in mir, potem te najbrž nič drugega ne bo. Lahko poskusiš še z Kozaki.
9.03.2008 ob 21:19
Le preblisk, morda malo izven konteksta; Včasih dobim občutek, da je pritoževanje nad wannabe/kvazi/globokim/farty/etc intelektualizmom neka statusna poteza, katero bi še najlaže kategoriziral kar pod omenjene oznake.
Sicer pa se v osnovi strinjam, literarno dogajanje je po moji izkušnji le poredkoma vezano na vsebino predavanj in naknadnih debat. Bolj je zasnovano kot družabna institucija določene srenje, s čimer pravzaprav ni nič narobe. Šepa le forma, tako zaradi vsebinske in organizacijske zmede, še bolj pa zaradi udeležencev naknadnih diskusij in izustenih abotnosti. Saj poznaš tisti občutek, ko te je sram za nekoga drugega, za katerega meniš, da bi ga moralo biti sram in ga pravzaprav kar nekako ni (za ta filing bi se res nucala kaka beseda). Tak da bodi vesel za manjko vprašanj in diskusije.
No, seveda ne izključujem možnosti, da je to moja percepcija in morda še slabo izbrani večeri. Nenavsezadnje, en ali dva sta bila odlična.
11.03.2008 ob 13:25
meni se pa zdi, da si se ti potuhnil… bodi dec, udari po mizi in reci kje in kdaj!
11.03.2008 ob 13:33
@ kariel in vsi ostali zainteresiranci - NA PIRU SE DOBIMO V PONEDELJEK 17. MARCA! LOKACIJO LAHKO PREDLAGATE! A JE JASN?
aj to kul kariel?
11.03.2008 ob 18:49
now we’re talking! predlagam dvorni bar, ker ima velika okna in lahko že od zunaj preverimo situacijo (torej v primeru, da zagledamo blogerje, ki kažejo znamenja psihične nestabilnosti, mirno odkorakamo naprej).
11.03.2008 ob 19:05
@ Hehehe, jaz tam visim tako rekoč on daily basis, tako da mi je prav. Se pa bojim, da bom vsled mojega psihično nestabilnega videza obsedel čisto sam samcat
P.S. Ura?
12.03.2008 ob 10:14
nikarte tako črnogledo! sicer pa predlagam, da se identificiramo tako, da vsak v rokah drži tablico s svojim nickom (tako kot kakšne ameriške družine, ki na letališču pričakujejo študenta iz tujine). ali pa nosimo na glavi party klobučke in vneto pihamo v troblico z razvijajočim se tulcem…
predlagam tam nekje proti večeru. ob 19h?
12.03.2008 ob 15:30
@ kariel - 19.30! Desc more met zadnjo besedo! Jst sm sicer za party klobučke, bi pa še raje, da vsi pridemo samo v gatah (torej ženske brez modrcev), da bo še bolj zanimivo!
TOREJ PONEDELJEK 17.3. OB 19.30 V DVORNEM BARU! VABLJENI VSI BLOGERJI! BE THERE OR BE SQUARE!
Če vas ne bo tam, bomo iz vas na svojih blogih vsaj še en mesec brili norce.
15.03.2008 ob 00:22
Uffff … prav razjezil si me s tem zapisom, čeprav pravzaprav ne vem, zakaj, ker sem že vajena teh orgij kot lanskega snega.
Popolnoma te razumem. Ob vsem jamranju, kako je kultura zapostavljena, se kulturniki sami prav trudijo, da tako tudi ostane. Res je. So me zfrkavali v glavo z že preveč takih jalovih, lenobno nepripravljenih dogodkov in jih že prav bojkotiram. In ja … ti znaki podpore so navaden blef znancev in prijateljev. Vse to počnejo pa zato, da shranijo material in ga priložijo v mapico pri kandidiranju za knjižnično nadomestio ali druge vrste podpore, češ, dejavni smo. Saj je okej, ampak delujejo naravnost malomarno nesramno do javnosti.
Dvorni bar????? A je to v Ljubljani?