V sobotni prilogi je bil objavljen članek Spomenke Hribar z naslovom Čas za nov začetek? V eseju Hirbarjeva prek na novo odkrite spomenice škofa Vovka (ki je bil eden od klerikov, ki so obsodili domobranstvo) nadvse učinkovito razbije dolgoletne popreproščene predstave o zlobnih in dobrih, ki so jih (in jih še vedno) s pridom gojijo tako leve kot desne politične struje. V ljubi Kokoški se do poceni političnih točk najlažje pride prek poenostavljenega demoniziranja nasprotne strani - okostnjaki vstanejo iz groba in vsakič znova (navadno pa pred volitvami) jih je treba potolči. Gre za vsesplošno narodno samotrpičenje, ki koristi peščici in škodi vsem ostalim - zelo Cankarjansko. Zelo tipično. Zelo slovensko.
Kakorkoli že, Spomenka s kombinacijo zdrave pameti, zgodovinske resničnosti in precejšno mero objektivnosti pokaže na nesmiselnost takšnega početja in s konkretnimi primeri (kakor je ta škofa Vovka) postavi temelje na katerih bi lahko bila zgrajena sprava. Praktično to predvsem pomeni, da bi morali tako eni kot drugi namesto naspornikovih demonskih obrazov pokazati prave - človeške. Preden se kdo razburi, da vse po spisku mečem v isti koš, naj poudarim, da brez prevzemanja zgodovinske odgovornosti ni možno zgraditi ničesar, kaj šele širšega družbenega konsenza. Prav tako ne gre spregledati v oči bodečih dejstev, ki se jih otepajo gorečniki na eni in drugi strani in jih v eseju tako spretno obelodani Hribarjeva: na primer ta, da so večino v partizanih predstavljali katoliki, ne pa komunisti, česar cerkev nikakor noče priznati. Ali na drugi strani ta, da niso bili vsi duhovniki oz. cerkveni dostojanstveniki škofi Rožmani, ampak obstajajo tudi Vovki (ki so ga po vojni razgreteži polili z bencinom in zažgali). Vsa ta navidezna nasprotja kažejo na to, da je zgodba kompleksna, predvsem pa kliče po uradnem zaključku, ki naj bodi prvi temelj vsesplošni spravi. Seveda je Spomenka vse skupaj napisala veliko bolj podrobno, podkrepljeno in nasploh boljše, ampak mislim, da ste razbrali bistvo. In večina se vas z napisanim najbrž tudi strinja. A Hribarjeva je pozabila ne eno stvar…
…da sprava najverjetneje sploh ne bo potrebna. Z vojno oziroma povojnim obdobjem zaznamovane generacije se bodo slej kot prej poslovile - po besedah “očeta naroda” bodo borci v nekaj letih izginili. Greneracija naših staršev (45+) ki se je sicer rodila po vojni, je preko svojih staršev in povojnega življenja še nosilka emocionalnih prepričanj in nasprotij, vsaka naslednja pa občutno manj. Moja generacija (22) je od tematike že dodobra odtujena, predvsem pa po lastni volji do nje popolnoma ignorantska. Neka vojna, ki so jo bili naši pradedi danes nikogar ne zanima več. To je “last tuesday baby”. Generacijo X zanima kopičenje potrošnih dobrin, resničnostni šovi, grajenje kariera, Amerika in turbofolk, ne pa neko tarnanje starih politikantov o zgodovinski odgovornosto. Blah.
Nikoli ne bom pozabil sošolke s faksa, ki me je med predavanji iz Moderne zgodovine vprašala kaj je to dan D, oziroma invazija na Normandijo. Ko sem ji po najboljših močeh razložil, me je čukasto pogledala in vprašala: “Pa kdo se je zdaj izkrcal v Franciji? A Nemci?” Bil sem brez besed. Kaj pa naj bi rekel? Kako bi to, tako v sedanjost in pop kulturo zakoreninjeno dekle (sicer bodočo intelektualko z veliko boljšimi ocenami od mojih - tudi pri zgodovini) lahko karkoli vedelo o škofu Rožmanu, Kocbeku ali celo Titu? Zanjo je slednji tisti smejoči gospod v uniformi, ki ga ljudje radi nosijio na majicah - še en pop produkt več. In takih sošolk in sošolcev je vse polno. Taki sošolci in sošolke so večina. In večina vedno zmaga. Nasprotja, ki se zdaj kažejo kot večna, bodo čez par desetletij resnično izginila. Zamenjala pa jih ne bo sprava, ampak ignoranca.
Srčno upam, da se bo tudi takrat našla kakšna Spomenka. LP,
QUINTUS
Zadnji komentarji