V sobotni prilogi je bil objavljen članek Spomenke Hribar z naslovom Čas za nov začetek? V eseju Hirbarjeva prek na novo odkrite spomenice škofa Vovka (ki je bil eden od klerikov, ki so obsodili domobranstvo) nadvse učinkovito razbije dolgoletne popreproščene predstave o zlobnih in dobrih, ki so jih (in jih še vedno) s pridom gojijo tako leve kot desne politične struje. V ljubi Kokoški se do poceni političnih točk najlažje pride prek poenostavljenega demoniziranja nasprotne strani - okostnjaki vstanejo iz groba in vsakič znova (navadno pa pred volitvami) jih je treba potolči. Gre za vsesplošno narodno samotrpičenje, ki koristi peščici in škodi vsem ostalim - zelo Cankarjansko. Zelo tipično. Zelo slovensko.
Kakorkoli že, Spomenka s kombinacijo zdrave pameti, zgodovinske resničnosti in precejšno mero objektivnosti pokaže na nesmiselnost takšnega početja in s konkretnimi primeri (kakor je ta škofa Vovka) postavi temelje na katerih bi lahko bila zgrajena sprava. Praktično to predvsem pomeni, da bi morali tako eni kot drugi namesto naspornikovih demonskih obrazov pokazati prave - človeške. Preden se kdo razburi, da vse po spisku mečem v isti koš, naj poudarim, da brez prevzemanja zgodovinske odgovornosti ni možno zgraditi ničesar, kaj šele širšega družbenega konsenza. Prav tako ne gre spregledati v oči bodečih dejstev, ki se jih otepajo gorečniki na eni in drugi strani in jih v eseju tako spretno obelodani Hribarjeva: na primer ta, da so večino v partizanih predstavljali katoliki, ne pa komunisti, česar cerkev nikakor noče priznati. Ali na drugi strani ta, da niso bili vsi duhovniki oz. cerkveni dostojanstveniki škofi Rožmani, ampak obstajajo tudi Vovki (ki so ga po vojni razgreteži polili z bencinom in zažgali). Vsa ta navidezna nasprotja kažejo na to, da je zgodba kompleksna, predvsem pa kliče po uradnem zaključku, ki naj bodi prvi temelj vsesplošni spravi. Seveda je Spomenka vse skupaj napisala veliko bolj podrobno, podkrepljeno in nasploh boljše, ampak mislim, da ste razbrali bistvo. In večina se vas z napisanim najbrž tudi strinja. A Hribarjeva je pozabila ne eno stvar…
…da sprava najverjetneje sploh ne bo potrebna. Z vojno oziroma povojnim obdobjem zaznamovane generacije se bodo slej kot prej poslovile - po besedah “očeta naroda” bodo borci v nekaj letih izginili. Greneracija naših staršev (45+) ki se je sicer rodila po vojni, je preko svojih staršev in povojnega življenja še nosilka emocionalnih prepričanj in nasprotij, vsaka naslednja pa občutno manj. Moja generacija (22) je od tematike že dodobra odtujena, predvsem pa po lastni volji do nje popolnoma ignorantska. Neka vojna, ki so jo bili naši pradedi danes nikogar ne zanima več. To je “last tuesday baby”. Generacijo X zanima kopičenje potrošnih dobrin, resničnostni šovi, grajenje kariera, Amerika in turbofolk, ne pa neko tarnanje starih politikantov o zgodovinski odgovornosto. Blah.
Nikoli ne bom pozabil sošolke s faksa, ki me je med predavanji iz Moderne zgodovine vprašala kaj je to dan D, oziroma invazija na Normandijo. Ko sem ji po najboljših močeh razložil, me je čukasto pogledala in vprašala: “Pa kdo se je zdaj izkrcal v Franciji? A Nemci?” Bil sem brez besed. Kaj pa naj bi rekel? Kako bi to, tako v sedanjost in pop kulturo zakoreninjeno dekle (sicer bodočo intelektualko z veliko boljšimi ocenami od mojih - tudi pri zgodovini) lahko karkoli vedelo o škofu Rožmanu, Kocbeku ali celo Titu? Zanjo je slednji tisti smejoči gospod v uniformi, ki ga ljudje radi nosijio na majicah - še en pop produkt več. In takih sošolk in sošolcev je vse polno. Taki sošolci in sošolke so večina. In večina vedno zmaga. Nasprotja, ki se zdaj kažejo kot večna, bodo čez par desetletij resnično izginila. Zamenjala pa jih ne bo sprava, ampak ignoranca.
Srčno upam, da se bo tudi takrat našla kakšna Spomenka. LP,
QUINTUS
17.04.2008 ob 00:18
Spomenčiča in Tine nista ravno moja najljubša krojača stališč, vendar tudi eseja nisem prebrala (danes mi že drugič reklamirajo delo :???:), zato nič o tem. WW2 in tisto, kar ji je na naših tleh sledilo, je blazno delikatno področje, predvsem zato, ker (kljub temu, da se poslavlja) generacija udeleženih še živi in gleda vse s svojega stališča. Moj pokojni dedek je vsako debato, ki je skrenila z njegovih smernic, podčrtal s Mi smo se 4 leta borili v hosti. Kaj verodostojnega naj bi mu rekla nazaj? Za mnoge ljudi je NOB svetinja in ni jih težko razumet, če pomisliš, da so v “hosti” preživeli najlepša leta. In potem so tu tudi oni drugi, ki so jim pobili pol družine, ker je eden od bratov zavil k domobrancem. Epiloga ne bo še lep čas, no mogoče enkrat takrat, ko bomo mi tako stari kot so danes naši dedki… Če ne bo kakih “host” vmes.
O naši ignorantski generaciji in sošolkah (sem se že enkrat porepenčila, da lahko obstajajo tudi taki sošolci!): moje mnenje je, da nobena generacija ni po preddispozicijah boljša ali slabša od drugih. Mainstreem sledi duhu časa, tako pač je. Mi, ki to doživljamo kot sedanjost, smo zgroženi nad nepoznavanjem dneva D, izborom knjig za maturo in potvarjanjem komadov Pink Floydov. Naši zanamci bodo videli pa par posameznikov, ki so pri 20+ izumili wordpress in podobne zadeve. In se jim bo naša generacija zdela napredna, takole čebljanje po blogih in forumih pa na istem nivoju kot pripovedanje bajk med luščenjem fižola leta 1848, medtem ko so nekateri pisali Zedinjeno Slovenijo. Pa če imamo sebe 100x za razgledane uiber, smo po doprinosu k svetu na istem nivoju kot turbofolkaši in BB feni.
17.04.2008 ob 20:47
@ Marija - Res? Zame sta omenjena dva (poleg Bučkota) skorajda edina realna, trezna, predvsem pa ideološko neobremenjena “krojača stališč”. Sicer pa hvalabogu, da ima lahko vsak svojega omiljenega.
Nisem govoril o tem, da je kakšna generacija boljša od druge, ampak da je drugačna. Predvsem pa je drugačen odnos do informacij - ker je bil povprečnež včasih deležen manj informacij, jih je obravnaval drugače - posledično se je bolj zavedal zgodovine svojih prednikov in skrbel za to, da se je ta prenašala. Danes pa je informacij preveč, medijev prav tako, način življenja pa je bolj kot kdajkoli usmrjen k potrošnji, ozki usmerjenosti poklicev itn. Skratka splošna razgledanost je vredna manj kot kdajkoli prej, da o poznavanju zgodovine ne govorim.
18.04.2008 ob 19:35
tvoja nova objava je največje presenečenje tega tedna. zdelo se mi je že rahlo nesmiselno, da sploh še kliknem na tvoj link, pa mi je nekaj reklo, naj to le storim. in glej ga zlomka!
sicer omenjenega eseja nisem brala, se pa definitivno strinjam, da so zadeve veliko bolj kompleksne, kot jih skuša predstaviti ena ali druga stran. zgodovina na splošno je zelo delikatna, ker je objektivnost tu skorajda nemogoča. lahko se kvečjemu prisluhne vsem možnim zornim kotom in se potem ustvari svojo lastno predstavo.
kar pa se tiče slovenske mladeži, se mi zdi v primerjavi z marsikaterim drugim narodom res neverjetno ignorantska. če vzamem za primer mlade nemce, se zdi, da še vedno čutijo nekakšno odgovornost za dogodke izpred dobrih 60 let in da nikakor ne bodo pozabili na svojo zgodovino. isto velja za izraelce, makedonce, špance… vsi po vrsti imajo nek zgodovinsko-patriotski čut, ki ga mi nimamo. tudi sama sicer nisem privrženka patriotizma (ker se mi zdi biti ponosen na kraj svojega rojstva nekaj takega kot biti ponosen na številko svojih čevljev), vendar pa se mi zdi poznavanje zgodovine svojega naroda vseeno nujno in potrebno, tudi pri izgrajevanju lastne identitete.
ok, zvenim že kot nek ostarel profesor zgodovine. šengi, ala ti vera!
18.04.2008 ob 20:26
@ kariel - hehehe, draga Kariel tvoja intuicija te tudi tokrat ni razočarala. Se strinjam s teboj glede slovenske mladeži - tudi sam se že razdrl marsikatero zgodovinsko s tujo mladežjo in bil vsakokrat presenečen nad njihovim širokim poznavanjem lastne IN svetovne zgodovine, še posebej primerjaje s slovenceljni. Šengi bi bil sedajle ponosen na naju!
1.07.2008 ob 20:30
A si nehal pisat torej???