Ab Ovo

V sobotni prilogi je bil objavljen članek Spomenke Hribar z naslovom Čas za nov začetek? V eseju Hirbarjeva prek na novo odkrite spomenice škofa Vovka (ki je bil eden od klerikov, ki so obsodili domobranstvo) nadvse učinkovito razbije dolgoletne  popreproščene predstave o zlobnih in dobrih, ki so jih (in jih še vedno) s pridom gojijo tako leve kot desne politične struje. V ljubi Kokoški se do poceni političnih točk najlažje pride prek poenostavljenega demoniziranja nasprotne strani - okostnjaki vstanejo iz groba in vsakič znova (navadno pa pred volitvami) jih je treba potolči. Gre za vsesplošno narodno samotrpičenje, ki koristi peščici in škodi vsem ostalim - zelo Cankarjansko. Zelo tipično. Zelo slovensko.

Kakorkoli že, Spomenka s kombinacijo zdrave pameti, zgodovinske resničnosti in precejšno mero objektivnosti pokaže na nesmiselnost takšnega početja in s konkretnimi primeri (kakor je ta škofa Vovka) postavi temelje na katerih bi lahko bila zgrajena sprava. Praktično to predvsem pomeni, da bi morali tako eni kot drugi namesto naspornikovih demonskih obrazov pokazati prave -  človeške. Preden se kdo razburi, da vse po spisku mečem v isti koš, naj poudarim, da brez prevzemanja zgodovinske odgovornosti ni možno zgraditi ničesar, kaj šele širšega družbenega konsenza. Prav tako ne gre spregledati v oči bodečih dejstev, ki se jih otepajo gorečniki na eni in drugi strani in jih v eseju tako spretno obelodani Hribarjeva: na primer ta, da so večino v partizanih predstavljali katoliki, ne pa komunisti, česar cerkev nikakor noče priznati. Ali na drugi strani ta, da niso bili vsi duhovniki oz. cerkveni dostojanstveniki škofi Rožmani, ampak obstajajo tudi  Vovki (ki so ga po vojni razgreteži polili z bencinom in zažgali). Vsa ta navidezna nasprotja kažejo na to, da je zgodba kompleksna, predvsem pa kliče po uradnem zaključku, ki naj bodi prvi temelj vsesplošni spravi. Seveda je Spomenka vse skupaj napisala veliko bolj podrobno, podkrepljeno in nasploh boljše, ampak mislim, da ste razbrali bistvo. In večina se vas z napisanim najbrž tudi strinja. A Hribarjeva je pozabila ne eno stvar…

…da sprava najverjetneje sploh ne bo potrebna. Z vojno oziroma povojnim obdobjem zaznamovane generacije se bodo slej kot prej poslovile - po besedah “očeta naroda” bodo borci v nekaj letih izginili. Greneracija naših staršev (45+) ki se je sicer rodila po vojni, je preko svojih staršev in povojnega življenja še nosilka emocionalnih prepričanj in nasprotij, vsaka naslednja pa občutno manj. Moja generacija (22) je od tematike že dodobra odtujena, predvsem pa po lastni volji do nje popolnoma ignorantska. Neka vojna, ki so jo bili naši pradedi danes nikogar ne zanima več. To je “last tuesday baby”.  Generacijo X zanima kopičenje potrošnih dobrin, resničnostni šovi, grajenje kariera, Amerika in turbofolk, ne pa neko tarnanje starih politikantov o zgodovinski odgovornosto. Blah.

Nikoli ne bom pozabil sošolke s faksa, ki me je med predavanji iz Moderne zgodovine vprašala kaj je to dan D, oziroma invazija na Normandijo. Ko sem ji po najboljših močeh razložil, me je čukasto pogledala in vprašala: “Pa kdo se je zdaj izkrcal v Franciji? A Nemci?” Bil sem brez besed. Kaj pa naj bi rekel? Kako bi to, tako v sedanjost in pop kulturo zakoreninjeno dekle (sicer bodočo intelektualko z veliko boljšimi ocenami od mojih - tudi pri zgodovini) lahko karkoli vedelo o škofu Rožmanu, Kocbeku ali celo Titu? Zanjo je slednji tisti smejoči gospod v uniformi, ki ga ljudje radi nosijio na majicah - še en pop produkt več. In takih sošolk in sošolcev je vse polno. Taki sošolci in sošolke so večina. In večina vedno zmaga. Nasprotja, ki se zdaj kažejo kot večna, bodo čez par desetletij resnično izginila. Zamenjala pa jih ne bo sprava, ampak  ignoranca.

 Srčno upam, da se bo tudi takrat našla kakšna Spomenka. LP,

 QUINTUS

Tole je zadnji opomnik za današnje neformalno in neorganizirano blogersko srečanje ob pijači  v Dvornem baru ob 19.30! Ne bodite prpice in primajajte svoje perdice tja! LP,

QUINTUS

Skratka z blogerko Kariel in ostalimi se že nekaj časa pogovarjamo, da bi se blogerji dobili na pijački in se malo družili tudi izven spleta, da pokažemo, da nismo takšni geeki za kakršne nas ima zunanji svet. Dobimo se ta ponedeljek (17.marec) v Dvornem baru (čisti center) in sicer ob 19.30! Pridite, pridite!

LP, QUINTUS

Oni petek smo bili na fanku v Gali Hali. Bilo je nabito polno, kar mi gre navadno izredno na živce, saj na dve minuti od kakšnega nemotoričnega suvača fašem komolec pod rebra, na tri prileti čelna, na pet pa deci piva po hlačah. Ampak okej, muzika je bila kul, poleg tega so bili desci tokrat v manjšini. To je dobrodošlo zaradi dveh razlogov: prvič zaradi tega, ker so babe pri plesanju (praviloma) nežnejše, (praviloma) ne toliko nadelane in se (praviloma) bolj zavedajo svojih gibov, torej s svojimi okončinami ne plahutajo po celem plesišču. Drugi razlog pa je seveda čisto estetske narave - ker sem strejt dedec, mi je ljubši pogled na dekline, kot pa na trop prešivicanih bingljačev.

Skratka, muzka je bila dobra, deklin vse polno in bil sem v svojem objestno-razigranem moodu. Nekolikanj podkrepljen s pijačo tudi bolj dovzeten za dražljaje, ki pokrivajo področje delanja dojenčkov (brez dojenčkov). Nekaj časa smo ga nadensavali kot nori, potem pa sem se tiščanja in šlatanja s svojimi kolegi naveličal. Oddensal sem ga na novo, očem prijaznejšo lokacijo. In tam našel soplesalko…. Luštno soplesalko.

Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega, vsaj ne na zunanji ravni - to pomeni, da se nisva lizala, kaj šele dala dol. Ne. (Samo) Plesala sva. Ampak ravno v tem “samo” je bil ves čar. Bežni, naključni in manj naključni dotiki, nesramno švigajoči pogledi in gola fizična privlačnost so ustvarili tisto s prvinsko erotiko nabito atmosfero, v kateri se zdi vsak trenutek, vsak gib bolj naelektren, bolj umazan, bolj nedovoljen. Uf! Te trenutke si bom zapomnil kot bolj mamljive od marsikaterega preteklega seksa. Call me crazy, a tako je. Tista fizična plat spolnih odnosov je sicer resda najbolj uživanstka telesna izkušnja, a brez prave vsebine je lahko vsled svoje dejanskosti in minljivosti samo to in nič več. Erotični utrinki kot je bil moj, pa so naplonjeni s tistim, kar je v bistvu srž prave erotike - s tistim kar je v naših glavah, tistim nezavednim, tistim najbolj pokvarjenim, kar bi lahko bilo pa ni, tistim večnim “če-jem”, ki ni minljiv, ampak nas preganja še dolgo po dejanskem dogodku. Kakor trenutek s plesalko preganja mene…

Ne vem natančno kaj se je zgodilo potem. Nisem je več našel. Kar pa je v končni fazi brez pomena.

Ker sem svoj erotični utrinek že tako ali tako dobil…

LP, QUINTUS

Po daljši pavzi, ki si jo je dovolil vzeti, se vaš dragi Quintus vrača z novimi močmi.

Jebemti kakšen gnil stavek. Saj poznate tisti občutek, ko se vam neka poved v glavi zdi pomensko in slogovono neverjetno grandiozna, duhovita in unikatna, potem pa jo stipkate in uvidite, da tako revnega stavčiča že dolgo niste uzrli. No, to se je zgodilo z začetno povedjo te objave. Svojo odsotnost sem hotel pojasniti v velikem slogu, ampak vse kar sem spravil skupaj, je pričujoča poved. Klavrno. Ampak pobrisal ga ne bom. Zanalašč. Take it or leave it, baby.

Kakorkoli že, razlog zaradi katerega sem bil nekaj časa odsoten, ni  najmanj kompleksen, nasprotno - preprosto se mi ni ljubilo. C’est tout mes amis.

In sedaj sem spet tu. In vse je tako, kot je bilo…

Objava gre pa takole:

Ena od redkih stvari, ki sem se je zadnje čase prav po otroško veselil, je bil simpozij o Dostojevskem, ki ga je v Cankarjevem domu, ob izidu Dnevnika pisatelja I in II, priredila založba Beletrina. Z Dostojevskim imava love/hate relationship. Stvar je v tem, da sem že od nekdaj hardcore fan Leva Tolstoja. To seveda ne pomeni, da Dostojevskega ne maram -   včasih se mi Fjodor sier zdi preveč zatečen in pridigarski, a občudovanje do nespornega mojstra vseh mojstrov zato ne more biti kaj dosti manjše.

Skratka, nadejal sem se, da bo Fjodorja in mene simpzioj še bolj zbližal. Nadejal sem se drugačne osvetlitve Fjodorjevih del. Nadejal sem se novih biografskih podrobnosti. Nadejal sem se strastnih Fjodorjevih poznavalcev, ki bodo predavali z žarom. Nadejal sem se Fjodroja, ki bo povezan s sedanjostjo. Predvsem pa sem se nadejal dobrega simpozija. A vse moje nade so bile zaman.

To ni bil simpozij. Pravzaprav sploh ne vem kaj je to bilo. Vse skupaj bi najležje opisal z besedno zvezo “krneki”. 11 predavateljev je imelo na voljo po dvajset minut v katerih so predstavili določeno tematiko. Problem se je pokazal že v štartu. Zadeva ni imela nobenega koncepta, nobene začrtane smeri - nastopajoči so lahko obdelali katerikoli motiv iz kateregakoli Fjodorjevega dela, zato ni čudno, da je po vsebinski plati vse skupaj izpadlo preveč fragmentarno in nejasno. Konkretno je to pomenilo, da si najprej 15 minut poslušal o Ivanovem liku v Bratih Karamazovih, nato pa so kar naenkrat zamenjali ploščo in sledilo je novo 15 minutno zgoščeno žebranje o Dostojevskem in realizmu, kar je občutno splošnejša tema. Naslednji problem je tičal v tem, da nastopajoči sploh niso predavali, ampak preprosto brali z listov. V osnovi s tem seveda ni  nič narobe.  Tu pa je šlo za vnaprej napisane eseje, ki bodo tako ali tako objavljeni v naslednji številki revije Literatura, kjer si jih bo lahko vsak v miru prebral. Čisti nateg. In ker je večina nastopajočih brala na dolgo in široko, na koncu ni ostalo časa za vprašanja, kaj šele diskusijo, ki bi morala biti, če že gre za simpozij, postavljena v ospredje. Bedno. Naj omenim še to, da so imeli organizatorji pred dvorano štant, kjer so nove knjige prodajali “po posebej ugodni ceni.”

Po koncu tega žalostnega skropucala, pa me je čakalo najbolj neprijetno presenečenje od vseh - ljudje okoli mene so se vsi po vrsti navdušeno strinjali, da je šlo za izjemen, kakovosten in nasploh neverjetno navdušujoč simpozij!!! Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Očitno nam lahko pod pretvezo wannabe “globokega intelektualizma” še vedno prodajo prav vse. In namesto, da bi avtorje poslali v tri PM, smo raje tiho, navidezno navdušeni, ali pa tako ali tako ničesar ne razumemo in samo kimamo.

Kje je je Hlapec Jernej ko ga rabimo??

Ivan, vrni se, domovina te potrebuje.

LP,

QUINTUS

P.S. Kariel, hvala. Brez tvoje brce v tazadnjo, bi se v tem trenutku raje svaljkal po kavču, kot pa se spravil  spisati tale žolč. Dobiš pir.

Kot osnovnošolski mulc sem ogromno časa preždel pred televizijo. Najprej so bili tu He-man, Smrkci, Slikar Bojan in Leteči medvedki. Vse te dobrote so bile pripovedovane v slovenskem jeziku in vsak starš je bil obsojen na prenašanje svojega pamža, ki se je cele dneve po stanovanju drl: “GREJSKAL, DAJ MI MOOOOČ!”

Nato smo nekoliko porasli in prišel je kabel. Mogočni Kabel. Ugotovili smo, da je Slikar Bojan zelo preprosto narisan. In otročji. Ugotovili smo tudi, da Slovenščina ni svetovni jezik. Da največji carji sveta, Ninja želve, govorijo Angleško. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da smo se takrat zaradi zgoraj omenjenih plazilcev vsi mulci v slabem letu naučili solidne Angleščine. Ko so prišli Transformerji bi lahko Angleščino v o.š. že poučevali. In ko so prišli Power Rangerji bi lahko bili že profesorji.

Hkrati z napšim tujejezičnim zorenjem, pa je prišlo tudi do kulturnega razsvetljenja naših otroških betic. Spoznali smo, da je Amerika kul. Res kul. Še sploh takrat, ko so prišle na vrsto ameriške nadaljevanke in smo zavistno ugotovili, da v Ameriki prebivajo take legende kot so Knight Rider, Princ z Bel Aira in Odpadnik. Da o ženskah ne bi - vsi bivši najstniki moškega spola se lahko spomnite kako smo se ob 16h popoldne, s totalno erekcijo, množično zaslinili pred svojimi teve zasloni in spremljali vsak gib naših najljubših vodnih reševalk. Božansko. Amerika je bila oblubljena dežela.

Od tam so prihajali skejterji, rokerji in reperji. Zato smo tudi mi postali skejterji, rokerji in reperji. Od tam je prihajala vsa omembe vredna muzika, moda in celo hrana. Po odprtju Meka, smo veliko časa viseli tam. Mek je bil Amerika. Torej avtomatično kul. Sorazmerno s tem pa smo spoznavali, kako je Slovenija pusta, dolgočasna in bedna. Zato si, kadar si imel slovenske vsakdanjosti dovolj, preprosto vključil magično škatlo in odšel v lepši kraj…….v Ameriko.

Amerikanizacija je potekala tako naravno in gladko, da smo bili ponosni na svoje poznavanje Ameriške kulture in jezika, ter smo odkrito priznavali, da gre za večverdno in vsekakor razvitejšo kulturo od naše. Šele, ko smo odrasli, smo počasi začeli dojemati, da so lahko tudi Ameriške sanje v resnici čista nočna mora, da se tam delajo (in gledajo) takšne televizijske bolnice kot je Jerry Springer in da se Amerikanci nemalokrat izkažejo za patriotsko fanatične, rasistične in preprosto bukslaste vosle. Kakorkoli že, ameriški kulturni vpliv, ki smo ga kot male gobe vpijali preko televizorja, je tako ali drugače ostal in nas bo hočeš, nočeš definiral do konca naših življenj.

Ko smo bili proti koncu 90-ih že globoko vpeti v spone ameriške televizije, pa je v Sloveniji svoj zmagoslavni pohod nenadoma začel drugače govoreči televizijsko - kulturni fenomen…

Iz zaprašene, revne in zakotne Mehike je na Podalpske zaslone kot strela z jasnega butnila Esmeralda. Slepa, nedožna in lepa. Babice, ki so imele dovolj Ameriškega nasilja in nerazumljivega, objestnega humorja, so jo hipoma posvojile. Za babicami so Esmeraldo za svojo vzele najstnice, ki so tako dobile edinstveno možnost za opazovanje ravno prave mešanice spletk, nepokvarjene zaljubljenosti in srečnih razpletov. Esmeralda je obnorela Slovenijo. Prišla je celo v Slovenijo, kar je bil proti nesramnim ameriškim junakom, ki se jim ni niti najmanj sanjalo kje Slovenija sploh je, dodaten bonus, ki ji je zagotovil očitno prednost. Tako v srcih, kot na zaslonih.

Tudi po koncu predvajanja Esemralde, te v resnici ni bilo konec. Pravzaprav se je vse skupaj šele začelo. Prišle so druge, še boljše telenovele. Španske in Argentinske. Španščina je nenadoma postala superpopularna. Južna Amerika in Španija pa sta postali ultimativni reprezentaciji nepokvarjene romantike, srečnih ljudi in eksotičnega šarma.

Danes smo tako priče boja Davida proti Goljatu. Telenovele kraljuejo na vseh komercialnih televizijah, tako dopoldne kot popoldne. Proti ameriškemu programu, imajo telenovele očitne prednosti - njihova vsebinska osnova se ne spreminja bistveno, menjava se samo “probleka” - enkrat se dogajajo na podeželju, drugič v mestu, enkrat so liki odrasli, drugič so najstniki. Tako se kljub vedno enakim temljem zdi, da nagovarjajo več različnih občinstev. Poleg tega imajo telenovele po večtisoč delov, zato se najstnicam zdi, da odraščajo dobesedno skupaj s svojimi ljubimi liki (in babicam, da se starajo s svojimi).

Dandanašnji mulci sicer ne trzajo na trenutne telenovele, a prav gotovo bo prišla kakšna, ki bo nagovorila tudi njih. V razredu moje mlajše setre so trenutno vsi nori na neko mladostniško telenovelo in fakultativni pouk Španščine je malodane obvezen. Angleščina je v njihovih očeh postala bedna, Amerika pa nezanimiva.

Svojega kulturnega nasprotnika v Sloveniji so Amerikanci dobili prav tam, kjer so to najmanj pričakovali - pri svojih revnih, južnih sosedih, pred katerimi so se morali celo ograditi z debelim, betonskim zidom. Večje ironijo si je skorajda težko zamisliti. A v Sloveniji je možno vse. Navsezadnje nismo v Ameriki.

Tako je ob upoštevanju trenutnega stanja domače medijske slike čisto mogoče, da bodo naši otroci raje kot angleško, govorili špansko in pisali bloge o svoji, s sanjami o Mehiki prežeti mladosti… LP.

QUINTUS

Odprem Blogos in z velikimi, modrimi črkami zagledam svoje ime: QUINTUS. Kaj hudiče se dogaja?? Preverim: Q-U-I-N-T-U-S. Vse Ok. Še vedno po vplivom Simonine objave o kopipastarjih, me prvi hip prešine naslednja misel: “Jebemti, nekdo mi je ukradel nick!” Ampak to bi bilo več kot bedasto. In res mi nihče ni ukradel nicka, niti zapisov, niti bloga. Siol mi očitno dela reklamo.

In čeprav per se nimam nič proti, me vsekakor zanima kako to , da me Siol prav zdaj postavlja na svojo mapo?Ni bolj smiselno, da se to naredi, ko je blog še frišen? Ali kdo ve kako deluje sistem naslovnice? Je to urednikovo delo ali sistem “randomly” meče naključe bloge na naslovko?

Izgubljen in nag blodim po temi. Pomagajte!

LP,

QUINTUS

Nabjrž samo redki ne poznate zgoraj omenjene dvojice. Njun blog se imenuje Podstrešje, na njem pa sta si privoščila najbolj znana imena naše blogerske scene - od Iztoka Gartnerja, Irene Sirene, Dajane do Marka Pigaca, Simone Rebolj, Chefa in še koga… Vsakega od omenjenih sta si avtorja pošteno privoščila - opazke letijo na blog, slog pisanja, domnevno blogerjevo osebnost in celo na videz. Auč - dokaj neusmiljeno, vulgarno in velikokrat na meji dobrega okusa. A omenjena zajebanta sta mi tudi zaradi vsega naštetega postala všeč.

Predvsem pa sta mi postala všeč zato, ker je njuno “sesuvanje” konsistentno in ker se ne bojita lotiti nikogar. Ker pokažeta drugo plat medalje - torej tisto, ki je noben bloger ne želi videti.

Vsak posameznik, ki odpre svoj blog, to naredi najprej zaradi tega, ker bi rad z drugimi ljudmi delil svoje misli, stališča in mnenja. Že v tem dejanju je prisotne nekaj samoprevzetnosti, saj je večina blogerjev (vključno z mano) prepričanih, da pišejo nekaj novega in razburljivega, nekaj kar je vsekakor vredno branja in čemur bo zadovoljno prikimalo veliko bralcev. Več zadovoljnega bralstva se nabere, bolj je blogerček prepričan v svojo unikatnost in sčasoma tudi v nedotakljivost. To še zlasti velja za blogerje, ki so na “sceni” prisotni že dalj časa in veljajo za nekakšne mnenjske voditelje. In ti se posledično tudi najtežje soočajo s kritikami na svoj račun.

Rajšp in Prašni pravilolma uporabita vse podatke, ki jih blogerji o sebi razkrijejo na svojem blogu, zato je njuno sesuvanje tudi tako učinkovito. Fanta se držita svojega specifičnega tipa ostrega, mestoma straniščnega humorja in se pri tem nikakor ne dasta motiti. Njune objave pa so hudičevo zabavne ravno zato, ker vedno uspeta najti očitno šibko točko določenega blogerja in ga nato z nizom humornih retoričnih vprašanj tudi vedno pripravita k reakciji. In prav po tej se vidi, ali je bloger sam vase že tako slepo zaverovan, da vzame šaljivo objavo kot grob napad na svojo realno osebnost, ali pa pri sebi dopušča možnost zmotljivosti in se ob prebiranju objave nasmeji na lasten račun. In resnično so reakcije “obdelanih” segle v oba skrajna pola.

Najbolj negativno sem bil presenečen nad odzivanjem Marka Pigaca in Dajane, ki sta avtorjem Podstrešja grozila celo s tožbami, češ da gre za klevetanje in napad na njuno osebnost. Kot da ne bi dojela, da gre za humorno naravnan blog, ki se pač dela norca iz ljudi, ki so se sami (in pri polni zavesti) postavili na blogersko mapo. Omenjena blogerja sta se zavoljo večje dostopnosti bralcem, razkrila v večji meri kot ostali, zato nikakor ne bi smela biti presenečena nad tem, da se bo kdo ob to tudi obregnil. Kritike užaljencev letijo tudi na nivo Podstrešnega humorja, ki naj bi bil preveč ekspliciten in vulgaren. Sam v tem ne vidim nikakršnega problema. Vsak bloger si standarde v zvezi s kletvicami in slogom pisanja postavlja sam, hkrati pa je normalno, da ima vsak pisoči posameznik pač svojo lestvico dopustnega in zato kakršnokoli vsiljevanje blogerske “kulture” ni na mestu. Še posebno ne zato, ker gre na tako demokratičnem mediju kot je internet za popolnoma subjektiven pogled na to, kaj kultura sploh je.

Podstrešje tako ni samo neko objestniško pljuvanje čez vsakogar, ki se ima za uspešnega blogarja. Ne. Podstrešje je satirično ogledalo posameznim blogerjem oziroma celotni blogerski skupnosti.

Pa še to - če bom slučajno kdaj sam deležen obravnave s strani Podstrešja se bom najprej čutil počaščenega, ker sta me fanta vzela v precep kot neko vidno blogersko entiteto. Kot drugo, pa bom njune duhovite zbodljaje vzel kot predlogo za razmislek o tem ali ni v njih morda kaj resnice in sem morda res postal zatežena, kvazi samozadostna blogerska rit…LP,

QUINTUS

V Afganistanu so 23-letnega novinarja zaradi žaljenja islama obsodili na smrt. Tričlanski sodni senat ni imel milosti za mladeniča, ki se je v svojem članku vprašal zakaj imajo v lahko v Islamu samo možje po več žen in ne obratno. Kljub pritiskanju tujine na razveljavitev obsodbe, pa ima novinar zelo malo verjetnosti, da jo bo odnesel živ.

Ob takih novicah sem vesel, da živim, kjer živim. In preden me zmasakrirate s številnimi primeri o konceptualni, pa tudi praktični krivičnosti naše družbe, naj najprej povem, da se zavedam je naša družba daleč od veselega pravljičnega kraljestva. Pa vendar si kljub vsem očitnim krivicam in nepravilnostim, ki jih ustvarja ustroj naše družbe, upam trditi, da imamo tenutno na razpolago največji razpon svoboščin, kot kjerkoli drugje ali kot v kateremkoli drugem času. To seveda ne pomeni, da ne bi mogli imeti svobode še več ali da družba ne bi mogla biti še pravičnejša. Največji črnogledci pravijo, da na Zahodu za vsemi nečednostmi stojijo grabežljive korporacije in to je deloma tudi res. A že dejstvo, da se lahko o tem pogovarjamo, da lahko s prstom pokažemo na tiste, ki moč imajo, je resnična svoboščina sama po sebi. Ki je danes mnogi po svetu nimajo.

Kot na primer omenjeni revež iz Afganistana. Ki ni pljuval po državi ali veri - samo vprašal je, zakaj se verska oblast (ki je hkrati tudi državna) tako rigorozno drži enostranske poligamne zapovedi. In zaradi tega mu bo oblast zaradi principa verski zakoni=državni zakoni popolnoma zakonito odvzela življenje. Antropologi bi se ob moji primerjavi zgrozili, češ, da gre za primerjavo dveh različnih kultur z gledišča zahodne družbe. Da ni tako preprosto. Da gre za kulturni relativizem.

S tem se tudi strinjam. Morda so ljudje v teh državah celo srečnejši. A tu ne gre za to, kdo je boljši, srečnejši. Tu gre za to, kdo ima več realne, otipljive svobode, ki jo lahko koristi.

Sam verjamem v nekakšen univerzalen sklop etičnih gledišč in moralnega kompasa, ki je dan vsakemu človeku, ne glede na kulturo. In sem spada človekovo hrepenenje po ultimativni svobodi h kateremu zavedno ali pa nezadevno posameznik, in družba z njim, težita skozi svoj celoten obstoj. Nekatere kulture se po tej poti premikajo hitreje, druge počasneje. A vse sepremikajo v isto smer. Tudi dežele Islama so bile v srednjem veku proti krščanski Evropi pravi vesoljski center. Ker so v primerjavi z Evropo takrat pač dovoljevale več svobode uma.

Zato naj bo jasno, da ne obsojam Islama kot vere. Favoriziranje katerekoli vere na račun druge je najmanj slaboumno, če ne zaostalo. Tudi proti veri nasploh nimam absolutno nič. Celo sam sem nekakšen vernik. Pravim samo, da je Evropi (in posledično Ameriki) uspelo ločiti cerkev od države in s tem odpreti prosto pot znanosti, kritični misli in svoboščinam posameznika. Napovedujem, da se bo to slej kot prej zgodilo tudi v arabskih deželah, če ne prej pa takrat, ko bo šejkom zmanjkalo nafte.

Omenjeni kulturni relativizem pa se v dobi globalizacije in širjenja novih digitalnih tehnologij tako ali tako z vsakim dnem manjša. Mladi intelektualci arabskih dežel tako prav gotovo dnevno prebirajo o pojmu sekularizacije, o svobodni umetnosti in o svobodi govora. Če ne drugje, pa po internetu.

To, da se prebivalci iz Arabski dežel množično naseljujejo na Zahodu in ne obratno je še en indic tega, da ljudje težijo tja, kjer mislijo, da je največ osebne svobode. In večina od muslimanov, ki se v Evropi ustali, sprejme bivanjske okvire, ki jih ta postavlja. Tako musliman, ki živi v Sloveniji najbrž ne bo vztrajal na uveljavitvi šeriatskega prava in zahteval smrtno obsodbo za soseda, ki je rekel nekaj čez Islam…

Skratka, bistvo sporočila objave je v tem, da, čeprav je naša družba daleč od raja, mi je v njej gledano skozi prizmo svoboščin dovoljeno več kot v katerikoli drugi. In ker svobodo pojmujem kot največji dar, sem zanjo hvaležen. To je vse. LP,

QUINTUS

Bratranec mi je zadnjič zaupal, da ga seksualno privlačijo debele ženske in da nanje pogosto masturbira. Nisem točno vedel, kako naj oderagiram. Po začetnem smehu sem poskušal biti zgrožen, a mi ni ratalo. Sploh pa bi bila to butasta reakcija. Človek, sorodnik, bratranec mi zaupa intimno stvar, jaz pa se začnem, v slogu stare tercialke zgražati in viti roke v nebo. In to brez kakršnegakoli razloga. A vseeno je bila to pač prva reakcija, ki mi je prekrižala misli. Zgražanje, ker gre za odstopanje od “normalnega.” Še huje - gre za odstopanje od normalnega v spolnosti.

Pravzaprav se ob tem sprašujem, zakaj je bila spolnost skozi vso zgodovino na takšnem udaru. Različni režimi so med seboj prav tekmovali, kdo bo seks čim bolj demoniziral. Zahodna Evropa je pod vplivom katolištva tukaj še posebej nastradala. Saj veste - misijonarc za delat otroke, pa fertik maša in čim bolj zaprta usta. Tudi razni komunizmi in fašizmi so se hitro spravili na seks in vse kar je z njim povezanega. Prišla je teta cenzura in iz medijev porezala vse indice “umazanega”, človeškega reproduciranja. Še danes se nam tako zdi popolnoma normalno, da v filmu kri, organi in udi simfonično frlijo naokoli, medtem ko se ob pogledu na bradavice zgrozi vsa vesoljna javnost. ZAKAJ? je tu še kako na mestu.

Dandanašnji, ko verske ali državne institucije ne kraljujejo več v naših spalnicah, so njihovo vlogo z lahkoto zamenjali mediji. Ti nam sporočajo, kakšna je “pravilna” spolnost, kaj je dovoljeno, zaželjeno in normalno, ter kaj ne. Padli smo v drugo skarjnost. Tako sodobni moški iz medijev izvemo, da moramo biti nadpovprečno obdarjeni, vzdržljivi, občutljivi, grobi a hkrati tudi nežni. Obvladati moramo zavidljivo stopnjo telepatije in v levem mezinčku posedovati vso ginekološko ekspertizo. Seveda ni ženskam nič lažje. In ker v glavnem od teh predpisanih norm odstopamo, so pri spolnosti spet prisotni živčnost, nesigurnost, sram, občutek umazanosti. In o seksu si spet ne upamo pogovarjati, ker vemo, da nismo “normalni.” In ker vemo, da bi bi izzvali zgražanje.

Tako kot ga je skoraj moj ubogi bratranec. Ker so mu spolno privlačne debele ženske in o njih fantazira. Kar je sicer lahko zabavno - ni pa povod za gledanje zviška na posameznika, ki uživa v nestandardnih praksah. Ker bi v nasprotnem primeru tudi Quintusa čakal prisilni, enosmerni prevoz v smeri Ljubljana-Polje.

LP,

QUINTUS

P.S. Opomba - sam je mali, suhi pišek, pa tudi njegovo dekle je precej suho.