Ab Ovo

Moj dolgoletni prijatelj je zagrizen levičar. Resnično zagrizen. Skupaj sva preživela marsikaj in njegova politična usmeritev (ki je njegova legitimna pravica) ni do sedaj nikoli resno ogrožala najinega odnosa. Od nekdaj sva bila glede tega na kul in se potiho strinjala, da se (glede politike) ne strinjava. To seveda ne pomeni, da jaz stojim na absolutno nasprotnem polu, niti najmanj. Vsaka oblika skrajnega (tako desnega kot levega) oziroma fanatičnega prepričanja mi je tuja, če že ne omejena. Slepemu verovanju in privrženosti nujno sledita ideologija in indoktrinacija, ti pa v nobenem primeru ne puščata prostora odprtosti ter svobodni misli, kaj šele kakšni “dekadentni” liberalnosti. Kakorkoli že, s prijateljem sva tekom let marsikaj dožovela, vežejo naju spomini na prenekatere najstniške dogodivščine in lumparije. Vmes so bili tudi kakšni prepirčki (že takrat največkrat zaradi politike) in obdobja, ko se nisva videla prav pogosto, a vse to je minilo kmalu in ni pustilo vidnih posledic.

Zadnje leto pa je druženje z njim postalo čista muka. Ker se je sam tudi aktivno vključil v politično sfero, ni njegovim nazorskim razpredanjem ne konca, ne kraja. Skoraj vsakič, ko se dobiva na kavi ali pivu, sledi obvezno predavanje o dnevno-političnih dogodkih, začinjeno s komentarjem, ki si za izhodišče postavi rdečo prizmo. Naj se pogovor začne o ženskah, filmih, seksu, športu, vedno se bo končal z istim - z njegovim predavanjem in mojo tišino. Na začetku sem njegovim popolnoma enoumnim, neverjetno ozkim pogledom (”Vsi levičarji so inteligentni in pošteni, vsi desničarji so navadni bedniki”) še ugovarjal, a ker je vedno prišlo do brezveznega prepira in njegovega še bolj besnega pljuvanja čez desničarje, sem sčasoma nehal. Pozitivnega efekta tako ni bilo, prej obratno. Sam se sicer najraje pogovarjam z ljudmi, ki imajo drugačno prepričanje od mene, ker menim, da le s tem izvem kaj resnično novega in le tako lahko moje vedenje pridobi novo dimenzijo. To pa je možno le, če je nivo posameznikovega diskurza na ustrezni ravni. Če sogovornik vsakega protiargumenta ne jemlje kot osebnega napada. In ravno to je prijateljev problem, ki preprečuje, da bi do kakršnekoli debate sploh prišlo.

Zaradi njegove hitre vzkipljivosti, mukotrpnega pridiganja in prepričevanja, je edini logični sklep ta, da sam močno dvomi v svojo ideološko usmeritev in se zaveda, da večina njegovih argumentov leži na trhlih intelektualnih temeljih. Najbolj smešno je to, da ima kolega zelo izrazito potrošniško plat - njegova gonja za denarjem in materialnimi dobrinami je milo rečeno protislovna z njegovim ostrim političnim prepričanjem. Kakorkoli že, smisel te objave ne leži v kritiziranju njegove “resnice.” Vsak ima pač svojo, ki jo bolj ali manj zagrizeno zagovarja. Sam sem prepričan, da se ljudje pač oprimejo tistega, kar jim (nam) najprej ali pa najbolj prikladno prekriža pot in se tega držijo, dokler se jim vrednostni sistem ne poruši, ali pa jim ta neha koristiti.  S tem nimam nobenega problema, saj smo vsi ljudje. Problem pa imam s tem, ko me nekdo želi na vsak način “rekrutirati” ali spreobrniti, še posebej, če je dotični inkvizitor nekdo od prijateljev. Zato je resnica trenutno ta, da se z omenjenim prijateljem pač ne želim družiti. V praksi to pomeni, da se raje ne javim na telefon, ko me kliče in da se ga izogibam. Ker že vem, kaj me v nasprotnem primeru čaka. In ker mi prijateljstvo predstavlja sprostitev, ne pa neko obvezno muko, ki jo moram prenašati.

Dolgo časa sem prav po najstniško mislil, da je baza za pravo prijateljstvo neka miselna vez, ki temelji na podobnosti prepričanj in stališč. Skupina ljudi, ki na iste stavri zavede gleda bolj ali manj enako. Sedaj spoznavam, da je v resnici ravno obratno. Da gre pri prijateljstvu za ljudi, ki imajo drugačna stališča, a se vseeno poslušajo in cenijo. Pravo prijateljstvo torej ni tisto, v katerim z ljudmi pač trobimo v isti idealistični rog, ampak tisto, ki temelji na absolutni svobodi misli in hkrati zavezanosti določenemu človeku, ne zaradi njegovih prepričanj, ampak zaradi njegove osebnosti.

Kar pa se mojega prijatelja tiče, je najbrž že opazil, da se ga izogibam. To je seveda le izhod v sili in ne prava rešitev. Le ta se skriva v odkritem pogovoru, do katerega mora slej kot prej priti. A kaj, ko že zdaj vem, da bo kolega ob tem izjemno užaljen in bo vse zopet vzel kot napad. Jebiga, nekatere stvari se je pač potrebno naučiti stežka…

LP,

QUINTUS

Še ena osebna: Nekaj časa nazaj sem dober teden prežvel v Nemčji na neki mladinski izmenjavi. Na tovrstne evropske projekte izredno rad hodim, saj tam vedno spoznaš cel kup zanimivih ljudi iz celega sveta, s katerimi ga noriš, žuraš in da, občasno tudi seksaš. Kakor vsakič do sedaj, je bil tudi tokrat folk nadpovprečno odprt, zabaven in željan zabave. Vseh skupaj nas je bilo približno petdeset, iz sedmih evropskih držav + Turčije. Živeli smo v res nobel študentskem domu in Nemci so nas dobesedno nosili po rokah ter nam vsako željo brali z oči. Organizacija je bila vrhunska in če kdo, potem Nemci to res obvladajo. V prostornih, študentskih sobah smo bili nastanjeni po trije - ker sem bil edini Slovenec, sem dobil v sobo dva totalno odštekana Romuna, (Vlat in Mihail svaka vama čast!) ki sta bila prvič izven meja svoje drage Romunije. Seveda čisti legendi. Začuda sem se tokrat razumel tudi z Italijani, ki so bili prav netipični, popolnoma skulirani, pa še angleško so obvladali. Vsak večer smo imeli dedci v naši sobi nekakšen guy’s evening, kjer smo pili ceneno nemško pivo iz plastenk in se pogovarjali o puncah. In seksu.

Na izmenjavi je bilo kar nekaj seksi deklet. Še posebej mi je v oči padla neka svetlolasa, turška lepotička…

Kadar nismo šli v mesto žurat, smo ponoči, v sejni sobi študentskega doma, pripravili interno zabavo za vse udležence izmenjave. Ti žuri so bili seveda najslajši, najbolj intimni in igirivi ter polni porednega flirtanja. Zadnji žur pred odhodom domov pa je bil seveda najboljši. Moja Romuna, ki sta bila že prej odločena, da napadeta dve cortkani Italijanki, sta se ga tako nabrlizgala, da sta (pre)kmalu obležala. Usodna napaka. Cel teden sta si tako premeteno pripravljala teren, da sta bili Italijankici na koncu res že zacopani v njiju. Potem pa tako klavrn, čisto slovanski konec. Zdaj šele razumem, zakaj so Romuni tako jezni na Ruse - ti so jih seveda navadili na slovansko pijančevanje. Škoda. Tudi Italijanki sta bili zadnjo noč vidno razočarani.

Moj najboljši Italijanski “buddy” Nicolas je že sredi izmenjave krenil v napad in se spečal z neko sipmatično, temnopolto Nemko. Bila sta prav posrečen, vidno zaljubljen par. Nicolas je vsak popoldan preživel v stanovanju svoje nemške ljubice in potem, žareč kot zrel paradižnik, prikolovratil spet nazaj v dom. Zadnji dan se mi je zdel že nekoliko izčrpan. “Too much sex,” se je smejal. Bastardo. Zadnji večer je s svojo Dino preživel kotu sejne sobe. Zaljubljen do amena. Lucky cazzo.

Zadnji večer pa so se tudi drugače precej zadržani Turki, sprostili. Načeli so celo steklenico ali dve italijanskega rdečega vina, čeprav drugače niso pili alkohola. Pogledoval sem proti moji zali Turkinji in kakor že cel teden, se mi je tudi tokrat zdelo, da je tudi ona nagajivo kukala proti meni. Ni mi preostalo drugega kot da zvrnem pivo do konca, neham biti taka prekleta šleva in pristopim. Navsezadnje sem edini slovenski reprezentant, zaboga. In res mi je uspelo mojo turško Beatrice samo zaplesti v pogovor. Ker nisem ravno Pittov Brad, sem pred dekleti navajen duhovičenja in pretiranega gobcanja. Kdaj to uspe, kdaj ne. Tokrat je.

Odšla sva na samo. Moja 22-letna lepotička je bila res sipmatična, pogovor z njo je tekel brez neprijetnih tišin in nerodnih trenutkov. In bila je seksi. Uj, kako seksi.

Pravzaprav sem se kmalu zavedel, da sem pokoren kot polit cucek. Hkrati sem bil tudi potreben kot kakšen sestradan konj (počasi bi lahko sestavil celo basen). Dvomesečni, neprostovoljni seksualni post je očitno naredil svoje. Dobro me je preigrala. A nič zato. Tudi ona je bila za stvar.

Odšla sva v mojo sobo. Romuna sta spala spanec umorjenega v foteljih sejne sobe in ni se bilo bati, da se kmalu vrneta. Postalo je vroče. Feromoni so tekli v potokih. Iz omamnega valjanja, je stvar prehajala na vedno nižje točke. Bil sem odločen, da ne bom razočaral. “Soldat, domovina mora biti ponosna nate” sem slišal v glavi. In res sem hotel svoji orientalki (okej, pa tudi sebi) pripraviti prvovrstno predstavo. Ko sem bil na tem, da odstranim še zadnjo krpico z njenega pregrešnega teleščka, pa me je nenadoma prijela za roko in rekla: “No!” Čukasto sem pogledal. Potem sem se spomnil, da ima punca najbrž menstruacijo. Prekleto!

A čukast pogled se je prevesil v zaprepaščeno buljenje, ko je dodala “No sex before marriage.” Čeljust se mi je nejeverno pobesila do absolutnega minimuma. “I’m a muslim,” je še pripomnila. To sem seveda vedel. Vedel sem tudi, da za muslimane seks pred poroko načeloma ne pride v poštev. Nisem pa vedel, da to velja tudi za Istanbulske, mlade, veseljaške, neortodoskne, 22-letne Turke. “I’m a virgin,” je rekla.

Seveda nisem silil vanjo. Malo sva se še pomečkala, se oblekla in se vrnila nazaj. Še vedno sem bil potreben kot konj. Pravzaprav še bolj. Začel sem piti….

…in nazadnje sem končal kot moja Romuna.

Učenje medkulturnih razlik zna biti očitno tudi rahlo neprijetno.

LP,

QUINTUS

Busheva katastrofalna politika bo nedvomno rezultirala v zmagi demokratov na letošnjih ameriških predsedniških volitvah. Upam si trditi, da se bo to zgodilo ne glede na to, kdo bo na koncu republikanski in kdo demokratski kandidat. Morda se bo komu zdelo čisto odveč, da kot Slovenec in Evropejec o tem sploh pišem, vendar ima Amerika hočeš-nočeš še vedno največji vpliv na svetovno in še posebej evropsko politiko. In politične odločitve novega ameriškega predsednika bomo seveda konkretno občutili tudi pri nas.

Sam si želim, da bi na volitvah zmagal Barack Obama. In to iz treh glavnih razlogov:

1. Barack je do sedaj ohranil določeno stopnjo kredibilnosti, ki se kaže predvsem v njegovem nasprotovanju vojne v Iraku že od samega začetka. Večina Američanov si je po Afganistanu goreče želela še ameriškega vojaškega posredovanja v Iraku, kjer je živel svetovni “villain” no.1 Saddam Husein. Bush je spretno zapakiral njegovo hlepenje po črnem zlatu in ameriški javnosti serviral načrt “vojne proti terorizmu” ki ji je ta v hipu nasedla. Barack Obama je bil takrat eden od redkih, ki je glasoval proti vojni. Po logiki, ki jo je takrat furala večina Amerike (”with us or against us”) bi si Barack lahko s tem glasom zapečatil svojo nadaljno politično kariero. Tudi dalje je bil kljub večinskemu mnenju še naprej proti vojni in danes se žanjejo razultati njegove daljnosežne odločitve. Hillary se je takrat raje skrila v objem varne politike in podprla Busha ter njegovo vojno. Svojo odločitev je začela spreminjati šele takrat, ko so se začele domov v velikem številu vračati krste ameriških vojakov in ko je vojna izgubila podporo večine američanov. Obama je tudi veliko večji in glasnejši zagovornik globalnega zmanjševanja CO2-ja (bil je za Kjotski protokol), ki ga je do sedaj Bush popolnoma zignoriral, Hillary pa se problemu vidneje sploh ni posvetila. Nasploh predstavlja Barack jasnejša, liberalnejša, in drznejša politična stališča od Clintonove.

2. Simbolno bi imela zmaga Baracka v primerjavi s Clintonovo veliko večji pomen. Zmaga črnega kandidata z neamerškim imenom je veliko večje presenečenje od zmage bele Clintonovke. Amerika namreč ni kozmopolitski New York, L.A. in Miami, ampak predvsem neskončne planjave poseljene s kmetovalskim življem in množica malih “suburbian” mest - oboje pa v veliki večini poseljujejo tipični ameriški volilci - beli, konzervativni protestanti. In zmaga črnca (ki je še pred desetletjem veljala za čisto znanstveno fantastiko) bi pomenila, da se v Ameriki nekaj resnično spreminja in da jim posledično ostali svet lahko verjame, da pripadnik manjšine lahko predstavlja cel narod, vključno s konzervativno večino. Tudi zmaga ženske bi do določene mere nosila tak pečat, vendar zaradi same Clinotonove veliko manjšega. Hillary namreč predstavlja tipičnega moškega politika v ženskem telesu. Sprejela je moško igro in je ni želela kakorkoli spreminjati. Na glasove žensk je začela staviti šele sedaj, ko jo je Obama v Iowi pošteno naklestil.

3. Zadni razlog pa je popolnoma subjektiven: Clintonova mi je preprosto antipatična in neokusno, komolčarsko zgrebena. Predstavlja tip makiavelijanskega politika, ki se ravna po načelu “vse za oblast” in to pogosto vključuje zvijanje in upogibanje lastne hrbtenice, kadar je to le potrebno. To se je pokazalo tako pri glasovanju za vojno v Iraku, kot pri Billovih izvenzakosnkih skokih čez plotovje. Namesto, da bi odreagirala kot emancipirana, samostojna babnica in takoj “šutnila” veseljaškega Billa skozi vrata, se je raje javno ponižala in mu vse “odpustila.” Zakaj? Seveda ne zaradi njene velike, romantične, naivne ljubezni (navsezadnje je čez lužo ne kličejo zastonj The Ice queen), ampak zaradi tega, da je ostala blizu oblasti. In ker je že takrat vedela, da bo Billa v prihodnosti nujno potrebovala, če naj kot predsedniška kandidatka sploh ima kakšno šanso. Na čustva je začela igrati šele prejšnji teden, ko ji ni ostalo drugega in ko je videla, da to “pali.” Seveda takrat, ko je Bill priznal cigaretno afero z Monico ni bilo o Hillarijinih solzicah in čustvih ne duha ne sluha.

Res bi bilo fino, če bi Barack, ki je od začetka veljal za marginalnega kandidata brez realnih možnosti na koncu tudi res zmagal. In če se bo to zgodilo, mu bom poslal čestitko. Resno.

LP,

QUINTUS

Če se kje pokažejo človekovi najnižji nagoni in globoko zakopana negativna čustva, je to za volanom. To sicer ni empirična strokovna raziskava, ampak ugotovitev, ki temelji predvsem na samoopazovanju in opazovanju drugih voznikov. Ker se mi tudi za volanom skoraj vedno kam mudi, se mi ob vsaki rdeči luči (Murphy je tu še posebej neizprosen - bolj ko se mi mudi, več rdečih luči me praviloma čaka) pulz skokovito dvigne do nebeških višav. Poleg sandardnih večno rdečih semaforjev so tu še peščci, ki se nalašč mečejo na cesto na najbolj nemogočih mestih, nesreče, ki vedno zamašijo najprometnejše odseke ter (moja najljubša!) popravila cestišča, ki so na urniku vedno, ampak res VEDNO ravno takrat, ko je promet najhujši. Na tem mestu se ne bom spuščal v razglabljanje državne cestno-prometne politike, ker bi v tem primeru z moje strani prišlo do močne zlorabe Persena (Forte).

Najhujši od vsega, kar te pri nas na cesti čaka, pa so podalpski vozniki. Splošno prepičanje, katerega lahko iz lastnih izkušenj samo potrdim, je seveda takšno, da slovenske voznike mučijo hudi kompleksi, ki jih najraje rešujejo na cestah. Tudi sam večino čas res vozim nekoliko hitreje, a nikoli ne divjam, ne delam blaznih prekrškov in se, če kdaj naredim očitno napako, zanjo vedno opravičim. Sploh pa slovenskih cest ne zlorabljam v namene lastnega psihičnega zdravljenja. Po drugi strani pa mi moja bit kot nalašč ne dovoli, da bi se pustil podjebavati vsakemu kretenu, ki ima pač boljši avto in mi slučajno zastavi cestišče. K tipičnim post-socialističnim vzhodnoevropejskim sindromom spada tudi kitenje s pločevino, ki mora obvezno stati več od sosedove. In če imaš velik, nov, drag avto, na cesti pomeniš več kot ostali bedniki s svojimi razmajanimi ropotijami.

In med zadnje (v očeh s pločevino obsedenih manijakov) spadam tudi sam s svojim starim cliem. Zakaj se mi investiranje v nov avtomobil zdi bedarija, sem pojasnil že v eni od prejšnjih objav, poleg tega sem na mojega malega Francozarja tudi čustveno navezan. Kakorkoli že, to, da imam slabši in starejši avto ne sprejemam kot možni argument tistih, ki s svojimi limuzinami nevarno izsiljujejo vsakogar, ki ima slabše vozilo (v tem primeru mene).

Natančno to se mi je zgodilo pred dobrim tednom. S tivolske sem zavil na levo parkirišče tivolskega bazena, ko me je pred tem izsilil nek stari bedak. Zavil sem levo in imel tako prednost pred njim, ki se je pripeljal naravnost izpred hale na križišče. Stari norec (okoli 45-ih let) me je videl, a je nalašč stopil na gas ravno takrat, ko sem ostro zavil v levo. Sekundo kasneje bi stisnil bremzo in prišlo bi do hude nesreče, v kateri bi nastradal predvsem on, pa še kriv bi bil. A stari se zaradi tega ni pustil motiti. Imel je pač novo, veliko limuzino in je dobil občutek, da je zaradi tega (vsaj na cesti) nadvse superioren. Odprl je šipo in začel na vse grlo kričati name, češ da sem za to, da sva se skoraj počila, kriv jaz. Ob tem je pretil, žugal in nakazoval, da bo z mano fizično obračunal. V tistem trenutku mi je na oči padla tema. Prepričan, da bom starega naučil kozjih molitvic, sem stopil iz avta in se odločnih korakov namenil do njegovega avta. Bil sem tako besen, da me ni zanimalo ne to, da je stari večji, ne to, da me lahko toži, ne to da se nasilja poslužujejo samo primitivci. Staremu sem hotel zalimati eno ali dve in prepričan sem, da mi še danes ne bi bilo žal, če bi mu jih res. A ko sem totalno besen prišel do njegovega avta in mu zavpil: “VEN!” je stari hitro dvignil šipo ter se zaklenil v avto. V varnosti neprodušno zaprtega vozila je še nekaj zalajal in se nato hitro odpeljal. Čisti posranec…

Ni drugega kot da na koncu prideš do zaključka, da je večina teh alfa samcev za volanom, v resnici čistih posrancev. Logično. Le zakaj bi se drugače morali dokazovati ravno na cesti, kjer je vsaka napaka lahko usodna? Tako je resnično čudovito končati svoje (po možnosti mlado) življenje pod kolesi enega zakomplekasnega ušivca, ki je ravno prišel razkazovati svojo novo pločevino na avtocesto. LP,

Razjarjeni QUINTUS

…je žalosten.

Nisem si mislil, da si bo tako težko vzeti tisto urico na dva dni in nekaj objaviti. Mlad, trapast in naivno idealističen osliček kot sem. Skratka, ugotovil sem, da mi pisanje za moj blog zelo manjka. Počutim se tako, kot da bi si kupil psa, mu posvetil določeno količino svojega časa in energije, nato pa ga brezvestno zapustil. No, skoraj. Oziroma je ta primerjava slaba, ampak veste, kaj hočem povedati.

Problem je v tem, da preprosto nimam časa. Niti te uboge urice ne. Za tale prispevčič sem si komajda vzel deset minutk.

Kurc pa taka služba. Naslednji teden bo bolje. Takrat se seveda beremo….ne mislite namreč, da ste se me iznebili….ker se me niste. Kje pa. LP,

QUINTUS

Te besede izrekam z veliko mero obupanosti in žalosti, a tudi z iskrenim zavedanjem, da so še kako resnične. Dedci počasi, a zanesljivo izgubljamo na vseh frontah. Naša večtisočletna ježa v sedlu močnejšega spola se bliža neizogibnemu, neslavnemu koncu…

Skozi celotno človeško zgodovino smo dedci oblast, tako v privatnem kot v javnem življenju, trdno držali v svojih rokah. Korenine naše “nadmoči” so pognale v prazgodovini, kjer smo zaradi močnejše fizionomije lovili divjad, medtem ko so se ženske ukvarjale z nabiralništvom, skrbjo za dom in z vzgajanjem otrok. To nam je močno ustrezalo. Tistih enkrat na mesec smo se zbrali na pohodu, kjer se je enemu od nas že posrečilo sklatiti kakšno malo žverco ali pa smo skupaj zagnjavili kakšnega mamuta do smrti in dela je bilo konec. Meso smo si bratsko razdelili, prinseli domov vsak svoj kos in cel ljubi mesec smrdeči ter neobriti (zaželjeno!) mirno poležavali v svoji votlinici (ta navada se je zapisala med naše gene - od tu tudi prihaja današnje svaljkanje po kavču s pivom v eni in daljincem v drugi roki). Res, da se je tu in tam kakšen od nas med lovom na zverinjad tudi stegnil, a to žrtev smo bili pripravljeni sprejeti glede na “življenjski stil”, ki je prinašal tolikšne ugodnosti. Poleg tega smo vsled domnevne rizičnosti našega poklica zahtevali, da nam ženske strežejo. Saj veste, emocionalno izsiljevanje v slogu: “Tlele svojo glavo nosm naprodaj, da mate vi za jest, zato mi prmejduš takoj prnes unale bizonova rebrca semle!” In ženske so prinesle rebrca - z dojencem v eni in kuhavnico iz kosti v drugi roki.

Nato je prišel čas civilizacij in zgruntali smo, da v jamah sploh ni tako pametno živeti. Začeli smo graditi hiše, palače in gradove. In nismo več lovili. In ker nismo več lovili, si je bilo treba izmisliti nekaj drugega. Da seveda pokažemo, da nismo zastonj močnejši in da pokažemo, da smo še vedno šefi. Zato smo začeli mlatiti drug drugega. In ker je bilo sedaj bolj verjetno, da se z bojnega pohoda ne bomo vrnili, smo to počeli redkeje. Tako smo se enkrat na leto odpravili mikastit druge dedce (kar je pravzaprav že samo po sebi dokaj zabavno početje) in ob vrnitvi smo zopet zahtevali poslušnost in strežbo. In jo zopet tudi dobili.

Nekaj časa se nato ni kaj dosti spremenilo. Dobili smo sicer boljšo opremo za mikastenje in nekaj novih igrač, a razmerje med spoloma je ostalo enako. Kar je bilo za nas glavno.

Potem pa smo zaspali…

…in se zbudili v današnjem svetu. Iz sladkega dremeža v grozljivo nočno moro vsakega dedca. Babnice so si priborile enakopraven status.

In kar je še hujše - nehote smo ustvarili dobo, v kateri mišice sploh niso več prednost. Divjad lovijo le pijanci, v vojne se podajajo samo še avtodestruktivci in vso mikastenje je zreducirano na šport, kjer pa prosperirajo le najmočnejši. Torej smo v riti. Punce nas začnejo šišati že v šoli, nas pustijo zadaj v gimnazijah in nas dokončno ponižajo na fakultetah, kjer tako ali tako preživijo le redki primerki moške vrste. Nato dobijo boljše službe in so naše šefice. Zaradi česar trpi naš moški ponos in smo zagrenjeni.

Nič bolje ni v privatnem življenju. Ženske niso več prostovoljne gospodinje. Tako se moramo učiti neznanih veščin kuhanja, pomivanja in (najbolj bizarno) skrbi za otroke. Hkrati smo izgubili tudi dominatno pozicijo v spalnicah. Kar naenkrat se moramo truditi v posteljah!!!

Ker so se nam določeni vedenjski vzorci vtisnili v naš genetski zapis še iz časov, ko smo se še konstantno mlatili, se dedci še danes zajebavamo in sesuvamo tudi med sabo. V slogu - kdo ima boljši avto, kdo več denarja in kdo večjega tiča, kar nam zopet jemlje energijo in možnost hitrega zavihta nazaj v sedlo oblasti.

Ženske pa, medtem ko mi tavamo v temi identitetne krize, premeteno napihujejo naša medsebojna ravsanja in v naše vrste podtikajo vedno nove in nove razoroževalne strategije (metro, emo, itd.) ki nam odvzemajo še tisto trohico moškosti, ki smo se je oklepali. Veliko pametnejša in dolgotrajneša taktika od našega okornega ustrahovanja, ki je temeljilo na goli, fizični sili.

Kot dedec, ki je v tem trenutku nezdravo iskren, odkrito priznavam, da mi je žal časov, ko smo še bili glavni. Tisti tip, ki pravi, da mu ni, preprosto laže. Komu pa ne bi bilo žal a priorne pozicije moči, ki mu je bila podarjena že ob rojstvu??

Obenem pa razumem, da nas bodo ženske sedaj počasi in z užitkom stiskale v vedno manjši kot ter nas na koncu spremenile v svoje igračke. Tega jim ne zamerim. Prišel je njihov čas in treba je poravnati stare račune, ki se jih je (roko na srce) nabralo za lep pehar (dva, tri, štiri,…)

Prosim jih samo, naj bodo pri tem čimbolj nežne…

LP,

QUINTUS

O tej temi me je kar malo sram pisati. Pa ne zato, ker bi bil nek ultra-konzervativec, ki bi se mu bilo o intimi težko pogovarjati ali zato, ker sem na svojem blogu mislil pisati samo o vzvišenih, kvazi družbeno relevantnih, rešimo-svetovne-probleme objavah. Ne. Tako ali tako ne pišem nekega ozko usmerjenega bloga. Že na začetku sem si namreč obljubil, da bom pisal o tem, kar mi bo ob danem trenutku pač padlo na glavo. Neokolikšna zadrega pti tej objavi nastane zaradi tega, ker z razkritjem osebnih kapric, lastnosti in intime nasploh, morebitnim bralcem (beri: nakjlučnim nesrečnikom, ki zatavajo na moj blog ) puščam bliže in se tako razkrivam, odpiram. Obenem pa je eden od ključnih namenov pisanja blogov prav ta moment in v vsaki še tako nevtralni objavi (če je iskrena) se bloger bralcem na tak ali drugačen način razkriva.

Nekoliko sem zabluzil z načrtovane teme.

Skratka. Danes sem se s prijateljem dobil na kavi v centru mesta. Govorila sva o samih neumnostih. Med najinim klepetanjem je mimo naju, do natakarja za pultom, stopilo neko dekle. Punca je bila oblečena nevsiljivo, dokaj skromno, a okusno. Za modo, obleke in posamezne modne stile se sicer zanimam približno toliko kot za lanski sneg in nasploh sem do tega kaj ima kdo oblečeno čisto brezbrižen. Vendar mi določeni stili pri nasprotnem spolu potegnejo. In stil omenjene gospodične me je definitivno potegnil. Še bolj pa me je potegnil pogled na njene lepe v dolge, črne nogavice oblečene noge, ki jih je razkrivala kratka (ne prekratka) kikla.

V hipu sem zašvical, zardel in se zmedel. Ta trenutek, poln nenadnega erosa, me je ujel totalno nepripravljenega. Moja najšibkejša točka (lepe, ženske noge -po možnosti v dolgih, temnih nogavicah) se je razkrila v polnem sijaju… Čista estetika. Čista erotika. Samo en pogled in pregrešne misli dobijo zeleno luč. To je tisto pravo, tisto fatalno, ki dela erotiko resnično zanimivo. En vizualni dražljaj in dan je lahko dobesedno uničen. In vse skupaj nima prav nič skupnega s kičasto, ceneno,mehansko, porno “erotiko.”

Moj kolega je debelo zijal vame, saj sem nenadoma utihnil in se potuhnil vase. Celo pogovor o brezveznostih mi je delal težave. Mislil sem lahko le na njene nogice. In na čisto nič drugega. Prav bebavo sem moral izgledati. A kaj prida pomagati si nisem mogel.

Ja, drage dame, samo toliko je treba, da se dedcu zmeša glavo. Pravzaprav smo glede tega tipi prav na slabšem. Ženske bojda ne trzajo toliko na vizualne dražljaje.

Spet bluzim.

To je zaradi njenih nog. Groza…LP,

QUINTUS

Na Fakulteto za družbene vede sem se vpisal v dobri veri, da gre za moderno ustanovo z novimi, praktičnimi, interaktivnimi učnimi metodami in predavanji, ter atraktivnimi, mladimi in inovativnimi profesorji, ki učence spodbujajo k presežkom in lastnim zaključkom. Vsaj tako so nam jo oglaševali na odprtih dnevih. Žal pa je FDV vse prej od naštetega. Za lepo fasado se skrivajo gnijoči temelji.

Smeri so bile po bolonjski reformi v katero sem kot pripadnik prve “bolonjske” generacije padel, bojda temeljito prenovljene. Žal “reforma” ni vidna po študijski vsebini. Ko sem se pri starejših nebolonjskih kolegih pozanimal kakšne so pravzaprav razlike, sem ugotovil, da le teh sploh ni. Vsaj ne vsebinskih. Učni material, snov in profesroji so enaki do zadnje pičice. Edina razlika je pravzaprav v tem, da imamo sedaj namesto devetih, dvanajst predmetov in da je prisotnost na predavanjih obvezna. Kar je debilizem brez primere. Seveda bi imela obvezna predavanja še nekakšen smisel, če bi bila oblikovana po principu debat, pogovorov in izmenjavi mnenj s profesorjem, ampak to je za FDV veliko preveč. Višek interaktivnosti na predavanjih je dosežen, ko profesor enkrat v dveh urah dejansko študente nagovori s stavkom: “To morate znati na izpitu.” Razen parih izjem, profesorji delujejo kot kloni - pridejo, za katedrom odžebrajo svoje (včasih jim uspe zagnati celo kakšno powepoint predstavitev) in gredo. Nobene kreativnosti, nobenega navdušenja, nobene presežnosti. V gimnaziji sem imel od profesorjev stokrat več. Tukaj pa si ob kakršnemkoli vprašanju deležen vzvišenega pogleda z olimpijskih višav in ob srečnih dnevih celo kratkega, odrezavega odgovora. Pri mlajših profesorjih ni bistvene razlike. Izgleda, da so se mladi doktorji od starejših kolegov navzeli iste zdolgočasenosti in neinovatinosti, pa tudi božanskega statusa. Ob dejstvu, da na FDV-ju kljub pompoznemu zvenu “sodobnih” predmetov podajajo neverjetno ozko, neuporabno in zastarelo snov, sem prepričan, da pri nas lahko diplomira, magistrira in celo doktorira vsak bedak, ki je dovolj vztrajen, da se mu v svojo betico zavestno ljubi trpati zahetavne brezveznosti.

Vsa teorija (bodisi politološka, komunikološka, sociološka…) temelji na marksistično-analitskih principih, ki ji profesorji sledijo z gorečo ideološko privrženostjo. Ostale teoretske smeri so označene za herezijo, njih omenjanje je nezaželjeno. Za fakulteto kot je na primer teološka, je razumljivo, da premočrtno sledi neki usmeritvi, ideologiji. Navsezadnje vzgaja bodoče duhovnike. Za fakulteto, ki naj bi vzrejala bodoče družboslovce, pa je tovrstna usmerjena izobrazba nan čisto strokovni ravni nedopustna. Sam sem sicer, kar se politične opcije tiče, nagnjen bolj v levo, vendar to nima zveze s poneumljanjem in ignoranco do določenih teoretskih konceptov, ki bi jih študentje FDV-ja morali poznati.

Menim, da dobršen del krivde za obupno stanje na FDV-ju nosi tudi univerzitetni sistem, ki danes že vsakemu bedniku omogoča študij. To misel mi dnevno utrjuje večina sošolcev, ki jih ne bi mogel označiti drugače kot za neuka, nezainteresirana in večinoma prav osupljivo nerazgledana goveda. Tistih par kolegov, ki jih je stvar resnično zanimala, ki so bili načitani in razgledani, je popadalo ali odnehalo po prvem letniku. Ritolizniki in zapiflane kolegice, ki teden dni od izpita ne vedo več o čem so se učile, dobivajo devetke in desetke. Nagrajevana sta golo piflanje na pamet in slepa podreditev snovi ter profesorju. Da študentje praviloma nimajo pojma o ničemer (ša najmanj pa o družboslovju) je dejstvo, kateremu se vodstvo fakultete ne posveča. Bašić-Hrvatinova (profesorica za politologijo) nam je na nekem predavanju povedala, da je med politologi opraviloa raziskavo o poznavanju parlamentarnih strank. 80 odstotkov študentov ni znalo našteti državnozborskih strank. POLITOLOGOV! In potem se fakulteta celo čudi, da njihovi diplomanti ne najdejo zaposlitve. Tudi sam se, z izobrazbo, ki sem jo deležen pri nas, ne bi zaposlil!

Seveda obstajajo (tako kot pri študentih) svetle izjeme tudi profesorjih. Pri meni so bili to Milosavljević, Prunk in Hrvatinova. Morda bo še kakšen. Vendar pa so to redke, preredke izjeme, ki potrjuejo pravilo.

Tudi politika vodstva fakultete je enako zgrešena že desetletja. Prednostne naloge so skoncentrirane izključno na izgradnjo in prenovo novih prostorov, namesto da bi se vodstvo posvetilo vsebinski in učni problematiki. Njihova politika najhuje prizadane izredne študente, ki so glavni vir financiranja bogatih, profesorskih honorarjev in izgradnje lepih, a praviloma neuporabnih prostorov ter opreme. Fakulteta, ki je najglasnejša zagovornica brezplačnega študija izrednim študentom z lahkoto zaračunava enormne šolnine (cca. 2500 evrčkov na leto brez vračunane vpisnine, učbenikov, itd.) in jim z leti (pod pogojem, da letnik končajo) ne ponudi niti zmanjšane šolnine, kakor imajo to urejeno na pravu, niti možnosti vpisa med redne študente. In če vemo, da je izrednih študentov na naši fakulteti vsaj pol toliko kot rednih, je njihova drža zavzemanja za zastonjsko šolanje naravnost ostudna.

Sam se kot študent te fakultete počutim neverjetno nategnjenega. Tri leta, ki sem jih tukaj brezsmiselno zapravil, bi prav gotovo bolje uporabil, če bi se šolal sam. A kaj, ko rabim papir o diplomi, pa čeprav si z njim nameravam takoj ko (oziroma če) ga dobim, obrisati rit. Večkrat. LP,

QUINTUS.

Danes sem med pospravljanjem sobe odkril Queneauove Vaje v slogu. Saj veste - tista zabavna knjižica, kjer je isti dogodek napisan v različnih knjižnih zvrsteh. Ob tem sem dobil kratkočasno idejo (priznam, dolgčas mi je), da bi nekaj podobnega poskusil tudi sam - s to razliko, da bi dogodek pripovedovali različni osebki (v mojem primeru je razlika v subkulturi, ni pa nujno). Nastalo je tole:

Dogodek: Na križišču v centru mesta sta se popoldne zaletela dva avtomobila. Črni BMW je speljal čez rdečo luč in se zaletel v bok prav tako črnemu Mercedesu, ki je speljeval čez zeleno. Oba lastnika vozil sta kljub trku ostala nepoškodovana. 40-letni lastnik Mercedesa je stopil iz vozila in takoj poklical policijo ter nato od 35-letnega lastnika BMW-ja zahteval zavarovalniške kupone. Ko lastnik BMWja ni hotel izročiti kuponov je nastal prepir, ki pa se je polegel, ko je prišla policija.

Alternativec: Dva hlapca kapitalizma sta se danes pred mano s svojima vozečima pločevinama zaletela drug v drugega. Če bi se vozila s kolesi, se to ne bi zgodilo. Hlapiča zelencev sta bila očitno nepoškodovana, ker sta po krešu v svojem “money-grabbin’” načinu govora nekaj vpila drug na drugega. Bolnica. Nato so prišli izterjevalski sužnji kapitala v modrem in začeli miriti jezna hlapiča. Bila je čista Amerika. Žalostno kako se globalizacija pri nas že kaže na vsakem koraku. Georgu Bushu, tej zastavonoši nepravičnega, gnusnega kapitalizma se mora sladko smejati. Danes zvečer ga grem malo popivat na Metelkovo…

Reper: Prpizdi en modelček z bemflom v križišče in se poč v enga modela z meco. Na hard bejbi. Oba rajda sta bla čist hudo spimpana, no shit. Kreš je biu kr ornk, sm najprej mislu, da je šou že kdo under da ground alpakej. Enivej, prleti modelček iz mece vn in začne neki pizdit na unga, un je pa tud nazaj laju. O šit, sm pomislu, sej to je tko kt 2pac in Biggie, ne se jebat. Sam če bi model v moj rajd tko prletu, bi jst uzeu moj gun (če bi ga meu) in bi wenkstrja fakin zluknu. Drive-by style bejbi, fo sho! Če pa lih ne bi meu guna, bi pa z modelčkom en freestyle udarla in un k bi zmagu (jst) bi dubu rajd, pa še njegovo lubico, know what i’m sayin? No, na konc so pršli še madafakin kopsi, zato sem udaru begeto, ker vsi vemo da hejtajo nas rap bradrje.

Emo: Hodil sem iz šole. Bil sem depresiven in žalosten. Nihče me ne razume. Na tistem sivem, morečem parkirišču se je zgodila huda prometna nesreča. Dva avtomobila (oba črna kakor globoko brezno obupa) sta neusmiljeno priletela drug v drugega. Nesrečna človeka sta bila sicer okej, a po vpitju sodeč sta bila globoko razočarana nad svojima zgrešenima življenjema. Grozno. Tako ali tako se nikoli ne zgodi nič dobrega. Lajf je en navaden, obupen šit. Ne vem kako to, da nas emote nihče ne razume. Saj smo vendar edini, ki smo spoznali, da je prava barva življenja črna. Kakor barva avtomobilov, ki sta se zaletela. Ob tem sem se tudi spomnil, da mi je zmanjkalo črne barve za lase. Za eno barvanje je porabim cel hektoliter, saj imam tudi to nesrečo, da sem naravno blond. Katastrofa. Najnesrečnejši med nesrečnimi. Pa tudi britvic mi je zmanjkalo. Obup. Ob spremljavi teh temnih misli, sem postal še bolj žalosten in depresiven kot pred nesrečo.

P.S. Najbolj zabavno bi bilo, da si tudi vi izmislite “videnje” tega dogodka skozi oči druge osebe (ni nujno da je razlika samo v subkulturi kakor pri mojih) in ga tukaj objavite, da dobimo čim več kratkočasnega branja. Pozdrav,

QUINTUS

Ta objava je nekakšen epilog prejšnji (Špeha ne maram), ki je dvignila precej črnega prahu. Še zmeraj trdim, da večina od komentatorjev in blogovskih kolegov, ki so si na vse kriplje prizadevali raztrgati moj prispevek, ni prebrala celotnega teksta ali pa je spreobrnila njegov pomen svojemu komentarju v prid. To me ne moti dokler je še v mejah okvirjev zastavljene teme. Je eden od razlogov, zakaj blog sploh pišem - enako kot strinjajočih, se veselim tudi tistih komentarjev, ki moje trditve argumentirano demantirajo, ker sem mnenja, da lahko moj blog s tem kvečjemu obogatijo.

Motijo pa me osebne žalitve, ki s prispevkom ali z debato, ki se je ob njem razvila, nimajo veze. Ne motijo me zaradi tega, ker bi bil zaradi njih prizadet ali užaljen, ampak zaradi tega, ker preprosto smetijo. In hkrati sprožajo verižno reakcijo. Avtorji omenjenih komentarjev bi radi sodelovali v debati, vendar praviloma nimajo kaj povedati. Najlažje je tako napisati kakšno mastno na avtorjev račun in dobili bomo pozornost kakršne nam še tako intelektualno-duhovnih resnic poln komentar ne bo prinesel.

Glavna tema mojega prispevka ni bila enosmerno, načrtno žaljenje določene skupine ljudi in to tisti, ki so ga res prebrali tudi vedo. Največji paradoks je v tem, da so bili tisti, ki so mi domnevno žaljenje najglasneje očitali, prvi v vrsti, ko se je bilo treba spraviti na najnižji možen nivo “kurcanja”. Sladka ironija mi tukaj ni ušla.

Zatorej vas, dragi blogerji, svarim s kom se bratite oziroma koga spustite v svojo blogersko skupnost. Nazadnje, ko sem preveril komentarje na zadnjem prispevku sem bil namreč oklican za: nestrpneža, reveža, nikakvega suhca, Ljubljančana (ena izmed ljubših!), neuspešneža, zakompleksanca, fanatika, histerika, vosla, kretena, itd. Quintus je tako v hipu postal blogovski “bad guy.”

Nedolžne ovčice, pazite se me….

(če pomotoma zatavate na mojo stran, si z rokami hitro pokrijte oči!)

LP,

QUINTUS